R.W. Schambach – Čudeži

R.W. Schambach: Čudeži

Vsebina

Uvod

1
Česa Mohamed ni mogel storiti

2
Nikoli ni prepozno

3
Včeraj sem umrl

4
Kaos v bolnišnici v Newarku

5
Vedeževalkina nočna mora

6
Čudež Neffovega otroka

7
Otrokov um ozdravljen

8
Gospa z zastrupljeno pito

9
Moški rešen pred električnim stolom

10
Sedemnajst gluhonemih ozdravljenih

11
Demoni prepoznajo R.W.-ja

12
Otrok z gumijastimi nogami

13
Mama pomaga sinu iz zapora

14
Sharonino novo oko

15
Brat Leroy najde odrešenje

16
Čudežno ozdravljenje spinalnega meningitisa

17
R.W.-jev srednješolski nasilnež

18
Čudežni bombon

19
Smrt uporniškega najstnika

20
Ples z zamujenimi najemninami

21
Čudež v kisikovem šotoru

22
Mož zavit v rjuho

23
R.W.-jev spopad s hudičem

24
Pljuni v moje oči

25
Čudež na mostu

26
Dekle, ki je brala svojo biblijo

27
Prometna nesreča v Baltimorju

28
Ozdravljenje škilavih oči

29
Največji čudež od vseh

30
Čudeži Jezusa Kristusa

Uvod
„Winn“ Schambach

Večino svojega življenja sem poslušala zgodbe, ki jih je pripovedoval brat Schambach. Nekaj teh, ki jih boste prebrali v tej knjigi, sem prav gotovo slišala stokrat!

To knjigo bom brala skupaj z vami. Ne glede na to, kako pogosto slišim svojega moža pripovedovati o svojih doživetjih z Gospodom, so vedno sveža in prikazujejo čudežno Božjo moč.

Brat Schambach je začel svojo evangelizacijsko službo leta 1955, medtem ko je delal z znanim evangelizatorjem, bratom A.A. Allenom, od kogar je dobil dragocen trening. To ga je pripravilo na delo, za katerega ga je Bog poklical.

Leta 1959 je brat Schambach začel svojo evangelizacijsko službo z evangelizacijo v Newarku, New Jersey, kjer so sledila znamenja in čudeži. Prebujenje je trajalo pol leta! Ker ni želel zapustiti novih vernikov in prijateljev, je ustanovil skupnost Newark Miracle Temple.

Ta vzorec je ponavljal, ko je potoval po Vzhodu. Ustanovljene so bile skupnosti Newark Miracle Temple v Filadelfiji, Chicagu in Brooklynu. Njegov sloves je zrasel v enega od velikih „šotorskih evangelizatorjev.“

Po vsej deželi je brat Schambach držal velika prebujenja pod svojim ogromnim šotorom, kjer je na tisoče izgubljenih ljudi našlo Jezusa Kristusa in mu predalo svoja življenja. Še tisoče več jih je prejelo telesne, finančne in duševne čudeže. Radijske oddaje brata Schambacha in televizijski program je hitro postal močen podaljšek njegove službe, s katerim je Bog blagoslovil njega in mnoge ljudi.

Še danes ista znamenja in čudeži spremljajo delo brata Schambacha. Strani te knjige popisujejo nekaj teh čudežev. Mnogo čudežev, ki jih boste brali v teh knjigi, se je zgodilo ob bratu Schambachu – in jaz sem jim bila priča. Na primer, brali boste o sedemnajstih gluhih in nemih bratih in sestrah v Afriki. Prav vsi so bili ozdravljeni in prejeli sluh in govor na isti službi ozdravljenja!

Vznemirljivo je biti tam, kjer je Božja moč na delu. Ker je R.W. Odličen pripovedovalec, se boste počutili, kot da sta neposredno ob njem. Sveti Duh čez njega oživi zgodbe in jih naredi barvite, žive in močne. Opazovala sem male otroke, ko so s široko odprtimi usti in očmi poslušali njegove pripovedi.

Upam, želim in molim, da bodo čudežne zgodbe, ki so vključene v tej knjigi, gradile vašo vero, medtem ko boste nadaljevali svojo pot z Gospodom.

1
Česa Mohamed ni mogel storiti

Ko sem bil pastor cerkev v začetku 1950ih let, smo finančno podpirali misijonarja v Indiji s tem, da smo mu plačevali plačo. Tam je preživel 30 let – 30 dolgih let.

Ob neki priložnosti mi je povedal nekaj, kar mi je vzelo voljo, da bi ga še naprej podpiral. Rekel je, da je v Indiji prežival 30 dolgih let in ni videl niti enega muslimana se na novo roditi. Rekel sem si: „Kakšno naložbo pa se to grem? Vlagamo denar in držimo človeka v Indiji, da oznanja evangelij, pa se ni še nihče odrešil? Čas je, da na novo postavimo naše prioritete.“ Torej sem se odpravil v Indijo, da si sam ogledam, kaj se dogaja.

Prvikrat, ko sem obiskal Indijo leta 1956, sem pridigal 50.000 ljudem. Obiskal sem vse trge. Videl sem berače, slepe in ljudi, ki niso mogli hoditi. Še nikoli nisem videl toliko bolnih ljudi. Indija je ena najrevnejših dežel na svetu z ogromno brezdomnih in obubožanih ljudi.

Investirali smo tisoče dolarjev, da smo za obiskovalce zgradili zaščito pred vročim soncem, da bi lahko slišali evangelij. Na otvoritveni dan sem bil navdušen. Pridigal sem dve uri in moj prevajalec je prevajal dve uri, skupaj torej štiri ure. Želeli so, da nadaljujem. Ko sem dal poziv za spreobrnjenje in sprejetje Jezusa za svojega Odrešenika in Gospoda, sem bil zelo razočaran. Pravkar sem pridigal 50.000 ljudem, pa ni niti eden prišel naprej, da sprejme Jezusa.

Moje misli so se vrnile k misijonarju in rekel sem: „Oh, Gospod.“ Toda vedel sem, da nas je Bog poklical v več, kot samo oznanjati Besedo. Poklical nas je, da kraljestvu tudi demonstriramo. Čeprav ni nihče prišel naprej, da sprejme Kristusa in je bila množica pripravljena za blagoslovitev in zaključek, sem rekel: „Nisem še zaključil. Bog je dejal, da znamenja sledijo Njegovi Besedi. Naredil sem, kar me je Bog poklical, sedaj pa mu bom prepustil, da naredi, kar je rekel, da bo naredil.“

Povabil sem tri ljudi iz množice, da pridejo naprej – bili so berači. Spomnil sem se jih od prej. Ena je bila slepa, drugi gluhonem, tretja pa je bila pohabljena ženska, ki ni še nikdar hodila vzravnano. Hodila je horizontalno po vseh štirih, po svojih petah in rokah. Imela je neko stanje ali bolezen, ki ji je preprečevala, da bi hodila vzravnano.

50.000 ljudi je gledalo.

Naprej sem molil za slepo žensko. Ukazal sem: „V Jezusovem imenu, ukazujem tem slepim očem, da spregledajo.“ V trenutku je Bog odprl njene oči in tekla je med množico in v svojem jeziku vpila: „Vidim! Vidim!“

Šel sem do gluhonemega. Položil sem prsta v njegova ušesa in moj palec na njegov jezik. Rekel sem: „V Jezusovem imenu ukazujem temu nememu in gluhemu duhu, da odide!“ Duh se je takoj odzval, zapustil človeka, ki je v nekaj minutah že začenjal govoriti angleško. Ni poznal niti svojega jezika. Bil je gluhonem, toda Bog je odprl njegova ušesa in sprostil njegov jezik.

Končno je prišel čas, da molim za pohabljeno žensko. „Sedaj bom položil roke na to žensko v imenu Mohameda. Dal mu bom enako časa.“ Moj prevajalec ni želel prevesti tega. Rekel sem mu: „Gospodič, naredi kar ti rečem. Ti si moj prevajalec. Jaz sem Božji človek.“

Verjetno niti eden v celem občinstvu ni pričakoval, da bo ženska vstala, kajti vedeli so, da je Mohamed mrtev. Rekel sem: „No, to je razlika med bogom, ki mu vi služite in Bogom, ki mu služim jaz. Nisem prišel poniževati vašega boga, temveč povzdigniti mojega. Vi obiskujete vaše svetišče, grob. Jaz obiskujem moje, toda moj je prazen, kajti On ni več tam. To je razlika med grobovi. Prišel sem, da vam povem, da moj Jezus ni mrtev – On je živ in isti danes, kot je bil včeraj.

Položil sem roke na žensko in dejal: V imenu Mohameda, vstani in hodi.“

Toda nič se ni zgodilo. Ni vstala. Torej sem rekel: „Sedaj bom molil v imenu, ki je nad vsakim imenom. V Jezusovem imenu. V imenu Jagnjeta, ki je bilo žrtvovano za vse ljudi. Jezus je umrl za ljudi Indije in za cel svet.“ Ženska v 58 letih ni naredila vzravnanega koraka. Položil sem roke nanjo v imenu Jezusa Kristusa iz Nazareta in ukazal: „V Jezusovem imenu, vstani in hodi.“ Zravnala se je in prvikrat v življenju začela hoditi, ker je Jezus Kristus Bog!

Veste, kaj se je zgodilo? Ljudje iz množice so začeli skakati dol z dreves in cela množica je začela teči proti meni. Skočil sem za prevajalca. Mislil sem, da me bodo vrgli v katran in perje ter me vrgli ven iz Indije. Še nikoli nisem videl takega navala ljudi. Nekaj so na ves glas kričali. Vprašal sem prevajalca: „Kaj vpijejo?“

Pojasnil mi je: „Kričijo, ‘Jezus je živ! Jezus je Kristus! Jezus je Bog.’ Prihajajo, da bi prejeli odrešenje!“ Kakšno veselje! Niti eden se ni odzval, ko sem pridigal, toda ko so videli demonstracijo kraljestva, so pritekli!

Bog je poklical svojo cerkev, da ljudem pokaže Njegovo moč.

Kaj nisi vesel, da je On danes živ?

Zato so tisti, ki so se razkropili, šli vsepovsod in oznanjali besedo.
Potem je Filip šel v mesto Samarijo in jim tam oznanjal Kristusa.
Ljudje so enodušno sprejeli Filipove besede. Poslušali so ga in gledali čudeže, ki jih je delal:
kajti nečisti duhovi so z glasnimi kriki zapuščali obsedence in veliko paraliziranih in hromih je bilo ozdravljenih.
In veliko veselje je zavladalo v mestu.
Apostolska dela 8,4-8

2
Nikoli ni prepozno

Pred kratkim sem bil v Seattlu, Washington. Pridigal sem sporočilo o Lazarju. Biblija pravi, da je bil Lazar v grobu že četrti dni, ko je Jezus končno prišel. Čeprav je izgledalo, da je prepozno, je prišel ravno pravi čas. On ni nikoli prepozen. Z drugimi besedami, nikoli ni prepozno za čudež.

Včasih postavimo Bogu omejitve. Marija in Marta sta bili omejeni v svoji veri. Jezusu sta rekli: „Gospod, če bi bil tukaj, moj brat ne bi umrl.“ (Janez 11,21,32) Pozabili sta, da je Jezus Kristus, Božji Sin – Emanuel, Bog z nami! Pozabili sta, da je Jezus Vstajenje in Življenje.

Nista vedeli, da se Jezusu namenoma ni mudilo. Želel je, da so učenci priča Njegovi čudežni moči.

Nikoli ne poskusimo razumeti, kakšen je Božji razpored. Dovolj je, da vemo, da je on vedno pravočasen. Nikoli ni prepozno.

Po srečanju je neka ženska prišla do mene, mi potisnila papir v roke in rekla: „Izzivam te, da rečeš, da ni prepozno.“ Veste, kaj je bil tisti papir? Ločitveni list. Končna razsodba sodišča, ki jo je pravkar prejela. Bilo je dokončno. Moža ni bilo več. Pogledala me je naravnost v oči in rekla: „Sedaj te izzivam, da rečeš, da ni prepozno.“

Nasmehnil sem se, sprejel njen izziv in ji odvrnil: „Ni prepozno.“

Vprašala me je: „Kaj pa ta odločba?“

Odgovoril sem ji: „Gledaš napačno odločbo. Moja pravi: ‘Kar je Bog združil, tega naj človek ne loči.'(Matej 19,6) To je tisto, kar jaz verjamem. Kako dolgo sta bila poročena?“ Povedala mi je, da sta bila poročena 27 let in imata pet otrok. Rekel sem: “Ta človek nima nobene pravice, da te zapusti.“ Položil sem roke nanjo in rekel: „Sveti Duh, strezni to barabo in ga odreši. Ne pripelji ga domov takega kot je. Gospod, odreši ga in napolni s Svetim Duhom.“ Pogledal sem žensko in ji rekel: „Pojdi domov in se pripravi za moža. On prihaja.“

Seveda, meni je bilo to lahko reči. Zapuščal sem mesto. Jaz sem evangelizator. Lahko udarim in tečem. Ampak odkrito povedano, verjel sem v to, kar sem izrekel. Z ženo sva se potovala iz Seattla v Filadelfijo. Ko sva se pripeljala tja, me je tam že čakalo pismo te ženske. Prve vrstice so se glasile: „Dragi brat Schambach, Bog ni nikoli prepozen! Bog je ujel to barabo, ga odrešil in napolnil s Svetim Duhom. Gospod ga je pripeljal domov in ponovno sva se poročila.“

To je močno stran vere. Zavzemite položaj vere in recite: „Hudič, ti si lažnivec. Verjamem Bogu za čudež, kajti on bo obrnil to situacijo naokrog.“ Govorite vero. Ukažite gori in gora mora poslušati vaše besede. Tako boste izkusili moč vere.

3
Včeraj sem umrl

Naš šotor je stal na Sunrise Boulevard. To je bilo eno največjih prebujenje, kar sem jih kdajkoli imel – pa je človek umrl v četrti vrsti.

Takoj sem šel do njega s svojo biblijo. Nisem hotel dopustiti, da hudič kogarkoli ubije na mojem srečanju. Ukazal sem hudiču, naj ga izpusti. Poklical sem njegovega duha nazaj v telo. Nobenih znakov življenja ni bilo. Svoji ekipi sem naročil: „Pridite in ga nesite za oder. Nihče ne bo zmotil pridige.“ Odnesli so ga tja. Nenavadno kakor se sliši, smo kar pozabili nanj.

Po srečanju sem šel v svoj hotel. Ob pol štirih zjutraj sem se zravnal v postelji in rekel: „Oh, tisti mrtvi človek.“ To je bilo prvič po tistem dogodku, da sem se spomnil nanj.

Naslednji večer sem se vrnil v šotor. Med srečanjem se nagovoril ljudi: „Želim pet najbolj veselih ljudi tukaj, da pridejo in nam povejo, zakaj so veseli.“

Mrtvi človek je bil prvi v vrsti!

Nisem ga prepoznal. V primerjavi s prejšnjim dnem je bil svečano oblečen. Podal sem mu mikrofon in ga vprašal: „Zakaj si vesel, brat?“

„Slava Gospodu!“ je odgovoril. „Včeraj sem umrl.“

Pomislil sem: „Kakšnega norca pa imam sedaj tu?“

Toda pogledal me je z nenavadnim izrazom in me vprašal: „Se me ne spomniš?“

„Ne,“ sem odgovoril. „Ne spomnim se te.“

„Prehodil si štiri vrste stolov, da prideš do mene,“ je odgovoril. „Brat Schambach, v tvojem šotoru sem doživel že peti srčni napad. Zdravniki so mi po četrtem rekli, da bo naslednji usoden. Moje telo je bilo tam, toda moj duh je odšel. V duhu sem te videl, kako si tekel mimo ljudi. Poklical si mojega duha nazaj v telo.“ Solze so mu začele teči po licih. „Tako sem hvaležen, da si to naredil,“ je rekel, „kajti prejšnjo noč sem bil še grešnik in šel bi naravnost v pekel, če ne bi ustavil mojega duha. Šel je nazaj v telo. Zbudil sem se za odrom s popolnoma novim srcem. Rodil sem se na novo in bil krščen v Svetem Duhu včeraj. Danes sem bil pri zdravniku in ni mogel verjeti.“

Moški je zaklical: „Jezus je vstopil v moje življenje včeraj in mi dal popolnoma novo srce. Aleluja!“
Njegov zdravnik se je spraševal: „Kje so preostale štiri brazgotine na tvojem srcu?!“ Ni namreč mogel najti brazgotin od preostalih štirih srčnih napadov. „Imaš srce 25-letnika.“

Vse od tiste noči naprej ne oklevam, ko me Gospod usmeri, da položim roke na mrtve ljudi, kajti mogoče še niso rešeni. Želim si, da bi bili – rešeni vročega peklenskega ognja! Ta moški je bil na poti v pekel, toda hvala Bogu, sem prestregel njegovega duha, še preden bi ga hudič lahko zahteval. Bog ga je odrešil in napolnil s Svetim Duhom in ognjem.

4
Kaos v bolnišnici v Newarku

Leta 1960 me je Gospod vodil, da sem med evangelizacijskimi srečanji ljudi mazilil z oljem. Včasih sem jim naročil, naj sezujejo čevlje, da jim lahko mazilim noge. Potem sem mazilil njihove roke in glavo. Enostavno sem izlil nekaj olja na njih.

V tistih časih sem dal stekleničko olja gorečim vernikom in jih poslal ven z naročilom: „Pojdite ven in najdite bolne. Mazilite jih z oljem, da bodo ozdraveli.“ V resnici je olje simbol Svetega Duha.

Leta nazaj sem med evangelizacijo v Newarku položil roke na mladeniča. Na tisto noč sem mu dal stekleničko olja in mu rekel prav iste besede. Zatem ga nekaj dni nisem videl. Potem pa je njegov prijatelj prišel do mene in mi dejal: „V zaporu je.“

„Zakaj je v zaporu?“ sem ga zasliševal.

Odgovoril mi je: „Ker te je ubogal.“

Seveda sem, če je pristal v zaporu, ker je poslušal mene, hotel iti in plačati varščino zanj. Toda Gospod mi je rekel: „Pusti ga pri miru.“ To je naša težava. Želimo pokvariti stvari. Pustimo raje Gospodu, da naredi po svoje.

Peto noč je pogrešani mladenič skorajda vdrl skozi vrata. Še nikdar nisem videl mladega človeka tako na ognju kot takrat. Molil sem: „Gospod, če zapor to naredi ljudem, pošlji jih v zapor.“ Bil je na ognju!

Poklical sem ga naprej in mu podal mikrofon. Želel sem slišati, kaj ima za povedati. Kot se je kasneje izkazalo, nisem imel priložnosti pridigati.

Povedal je občinstvu, da ko sem mu izročil olje in mu naročil, naj najde kakšnega bolnika, sploh ni šel domov. Šel je naravnost v najbližjo bolnišnico – kjer je bilo veliko bolnih. Ni imel kartico pridigarja ali pastorja. Ni bil „posvečen“ s strani apostolov, prerokov, pastorjev ali učiteljev, kar mnogi čakajo. Ne. Vse, kar je imel, je steklenička olja in naročilo pridigarja: „Pojdi in najdi nekoga, ki je bolan.“

Šel je v bolnišnico, ki se je izkazala za največjo bolnišnico v mestu. Brez prijave na recepciji se je napotil naravnost v dvigalo. Ko se je ustavilo v petnajstem nadstropju, je ven potegnil stekleničko olja in začel polagati roke na ljudi. Vsakomur, na katerega je položil roke, je naročil: „Vstani in pojdi domov. Bog te je ozdravil.“ Spraznil je celo nadstropje. Kaj ni to divje?

Tisti pacienti so imeli več pameti, kot jih ima večina ljudi v cerkvah in skupnostih. Naredili so, kar jim je Božji človek naročil: „Vstani in hodi.“

Ko je zaključil s 15. nadstropjem, se je odpravil v 14. Nameraval je maziliti prav vsakega pacienta v tisti bolnici. Si predstavljate paciente, ki odhajajo skozi glavna vrata v copatih, pižamah in ogrnjeni v plašče in sestre, ki jih sestre sprašujejo, kam gredo? „Zdravnik nam je povedal, da smo ozdravljeni in da gremo lahko domov.“

Mladi mož je šel v naslednje nadstropje. Vstopil je v oddelek s približno 180-imi ljudmi. Pet zdravnikov se je ukvarjalo z žensko, ki pa je pravkar preminula. Mladenič ni kar uletel notri. Počakal je, da so zdravniki odšli. Ko je zadnji zdravnik odšel, so potegnili rjuho čez njen obraz.

Šel je k njej in potegnil rjuho nazaj. Vsi bolniki v sobi so ga gledali. Ko so gledali, jo je mladenič polil z oljem in v Jezusovem imenu zavrnil smrt. Poklical je njenega duha nazaj v telo. Nenadoma je ženska začela pokašljevati se dvignila ter vstala iz postelje. Začela je kričati in tekati po bolnišnični sobi.

To seveda ni moja zgodba. Povedal sem jo tako, kot sem jo izvedel od mladeniča. Na nas je naredila velik vtis. Si predstavljate kaos, ki je izbruhnil v oddelku. Ko se zgodi nekaj takega, te ne vprašajo, kakšna so tvoja priporočila ali v katero skupnost ali cerkev hodiš. Ne, tam je ženska, razglašena za mrtvo, ki skače in kriči.

Vsak pacient s tistega oddelka mu je klical: „Hej, prinesi malo tistega olja sem. Če je tisto žensko obudilo od mrtvih, bo tudi mene ozdravilo.“

To je razlog, da ljudi mazilim z oljem. Želim spodbuditi vero v njih. Ko začneš delati, za kar te je Bog poklical, boš kmalu imel okrog sebe ljudi, ki bodo klicali na pomoč. Tam zunaj je cel svet, ki čaka, da Kristusova Cerkev končno oživi. Danes je dan, ko lahko rečemo: „Hudič, pazi se.“

Toda zgodbe mladega moža še ni konec.

Medicinske sestre so poklicale policijo. Aretirali so ga. Obtožen je bil kaljenja javnega reda in miru. Bil je kriv, da, res je bil kriv. Motil je hudičev mir. Se vam ne zdi, da je že čas, da cerkev zmoti hudičev mir? Hudič je vse predolgo motil naš mir.

Oblastniki so ga dali v pripor in ga tam pustili štiri dni. Sodnik pa je bil ogorčen, ko je videl zapisnike. „Zakaj ste ga tako dolgo pustili tam?“ Naročil jim je, naj ga nemudoma pripeljejo. Ko so ga pripeljali, se mu je opravičil. Mladenič pa je odgovoril: „Vaša milost, nikar se mi ne opravičujte. Jezus me je dal zapreti.“

Sodnik je bil zmeden. „Raznorazne stvari so mu že pripisovali, tega pa še nisem slišal,“ je odgovoril.

Mladi mož je sodniku povedal zgodbo, ki sem vam jo jaz pravkar. Zaključil je: „Vaša milost, ko so me aretirali, sem imel pri sebi še vedno stekleničko z nekaj malega olja. Šel sem do vseh zapornikov in jih pomazilil – prav vsakega od njih. Pred samo petimi minutami se je čuvaj spreobrnil. V trenutku, ko sem zaključil, ste me poklicali ven.“

Sodnik je gledal preko svoje mize.

„Primer razveljavljen,“ je rekel. Potem je dodal: „Fant moj, pojdi po še olja. Bog ve, da cerkev ne dela tega, za kar je bila postavljena. Hvala Bogu za mlade ljudi, ki rastejo v tem, da ubogajo Boga.“

Te zgodbe ne bom pozabil, dokler živim. Vsepovsod jo govorim. Nekateri ji ne verjamejo. Ampak razmišljam, saj tudi bibliji ne verjamejo, zakaj bi potem temu?

Sedaj veste, zakaj ljudi mazilim z oljem.

5
Vedeževalkina nočna mora

Pet let sem služil z bratom A.A. Allanom. Večino tega, kar vem danes, sem se naučil ob njegovi strani. Opisal bom svoje izkušnje pomočnika.

A.A. Allen je izgnal več demonov ponesreči, kot jih večina pridigarjev namenoma. V tistih letih z bratom Allenom sem spoznal nekaj stvari o demonih. Posledično sem tudi sam izgnal kar nekaj demonov.

Imel sem zanimivo izkušnjo z demonom v Pennsylvaniji. Moj tast je imel lovsko kočo v gorah. Nekoč me je vabil, naj se mu pridružim za konec tedna. Imel sem prost vikend, zato sem rekel: „Prav, ata, pojdiva.“ Toda že naslednji dan mi je bilo neznosno. Utrudil sem se od pridiganja vevericam. Za sobotno noč sem si zaželel nekaj vznemirjenja. Navajen sem bil na sobotne večere, polne Svetega Duha! V gozdovih je bilo preganjanje muh edina vznemirljiva stvar, kar si jo lahko počel. Zato sem rekel: „Ata, jaz grem malo naokrog.“

V bližini je bilo majhno mestece s približno 375 prebivalci, kjer je potekal ulični sejem. Videl sem kopico malih šotorov in je nekaj glede šotora, kar me privlači. Eden od šotorov je imel kristalno kroglo notri. Na šotoru je visel napis: „Beremo prihodnost.“

Napotil sem se do vedeževalke. Želel sem nekaj vznemirjenja in prav gotovo ga bom dobil. Našel sem demona. Videl sem vedeževalko, ko je prišla ven iz šotora. Oblečena v svoja nenavadna oblačila je odigrala svojo vlogo popolno. Nosila je ciganski šal in dolge uhane, ki so segali vse do ramen.

Njene oče so ujele moje in zmrznila je. Napotil sem se naravnost k njej. Ko sem prišel dovolj blizu, je spregovorila – pravzaprav je spregovoril demon skozi njo. Zavila se je v šotorsko zaveso in rekla: „Poznam te, Božji mož.“

Rekel sem: „Tudi jaz te poznam, demon.“ Govoril sem resnico. Res ga poznam!

Še bolj je potegnila k sebi zaveso in ostala v šotoru. Nagnil sem se naprej in rekel: „Danes ne boš bral prihodnosti, hudič. Dosedaj si ti nadlegoval Božje ljudi, sedaj pa bom jaz tebe.“

In sem ga!

Apostolska dela 19,15 pravijo: In hudi duh jim je odgovoril: Jezusa poznam in Pavla tudi; kdo pa ste vi? Morate biti polni Svetega Duha, da bo hudič vedel, kdo ste vi. Bog ni nikoli predvidel za nas, da bežimo pred hudičem, temveč da on beži pred nami.

6
Čudež Neffovega otroka

Bil je rudar, ki je pričakoval dečka. Z ženo sta se strinjala, da bo v porodni sobi, medtem ko se bo otrok rodil. Imela sta dva druga otroka, toda želel je biti priča rojstvu tretjega.

Še dobro, da je bil, kajti pojavile so se komplikacije. Zdravnico je zajela panika in naročila je možu: „Pritisnite na trebuh in spravite otroka ven.“

Seveda možakar ni vedel prav nič glede rojevanja otrok in ga je prav tako zajela panika. Toda naredil je, kar mu je zdravnica naročila. Pritisnil je na trebuh in otroka je iztisnil ven, žal pa je spolzel mimo zdravničinih rok in padel na tla. Zdravnica ga je nervozno pobrala in zadela z otrokovo glavo rob mizice. V otrokovi glavici je nastala luknja in prišlo je do hude možganske poškodbe.

Možakar mi je kasneje priznal: „Bil sem v tisti porodni sobi, odrešen, posvečen in izpolnjen s Svetim Duhom. Toda ko sem videl, kaj je zdravnica naredila mojemu otroku, sem jo hotel ubiti.“

Veliko ga je stalo, da je lahko to priznal. To kaže na to, da nikoli ne vemo, kaj je v resnici v človekovem srcu. Ni pomembno, kako dobro govoriš v jezikih. Obstaja samo tanka linija med duhovnim in mesenim. Ta človeka je nosil umor v svojem srcu. Želel je ubiti to zdravnico, zaradi tega, ker je poškodovala njegovega otroka.

Toda zgodba mladega očka se ne konča s srcem polnim morilskih misli. Jezus ga je obiskal v tisti porodni sobi in rekel: „Sin moj, nič ne morem storiti zate, če tako ravnaš.“

Ko mi je mladenič to razlagal, je dejal: „Slava Gospodu, še vedno me je klical Sin, čeprav sem imel umor v svojem srcu.“

Z drugimi besedami, Bog ne more nič storiti zate, dokler si v meseni, padli človeški naravi. Ali veste, kaj je tisti mladenič naredil? Šel je naravnost do zdravnice in ji rekel: „Prosim, oprostite mi za moje ravnanje. Zelo mi je žal. Jezus mi je pravkar povedal, da bo On ozdravil mojega otroka.“

Zdravnica, polna obupa, je odvrnila: „Žal mi je, vaš otrok bo umrl.“

Toda mladenič je odvrnil: „Oh, ne, ne bo umrl. Jezus mi je povedal, da ga bo ozdavil.

Rekla mu je: „Četudi bi otrok živel, bo samo vegetiral. Ne bo mogel govoriti.“

Toda par je odpeljal otroka domov. Mož si je šel sposoditi denar v banko za letalske vozovnice, da bo letel iz Pittsburgha do Atlante, kjer smo imeli srečanja. Svojega otroka ste prinesla na srečanje. Ubogi dojenček je imel plastično cevko, ki je odvajala odvečno tekočino iz možganov. Odgrnila sta njegovo pižamico in pokazala hrbtenico, ki je bila izven telesa, z nekakšnim umetnim mesom, nanešenim na preko hrbtenice s strani zdravnikov. Otrok je imel stanje, ki se imenuje spina bifida. Njegovi majhni prstki na nogah so bile obrnjeni navznoter v noge, njegove noge so izgledale kot palice.

Prijel sem otroka v naročje, preden sem začel pridigati in ga nosil po odru kakšnih dvajset minut. Čutil sem Božje maziljenje kot še nikoli prej. V Duhu sem bil popolnoma prepričan, da je Bog ozdravil tega otroka. Vendar pa ni bilo nobenega očitnega znaka. Rabimo vero, da lahko verujemo Bogu, ko ne vidimo nobenega očitnega znaka.

To pravim, da vas ohrabrim. Če ne vidite takojšnjih rezultatov, naj vas ne zajame panika. Vztrajajte na Božji besedi.

Nobenega takojšnjega rezultata ni bilo videti. Položil sem otroka nazaj v očetove roke in rekel: „Bog je ozdravil vajinega otroka! Vzemita ga domov.“ Moški ni začel kričati do veselja. Pravzaprav je izgledal malo zmedeno, saj otrok ni izgledal prav nič drugače.

Vzela sta otroka nazaj v bolnico. Zdravnik je bil tam, ko je oče otroka spet vpisal. „Ne bi smela otroka vzeti iz bolnice,“ je rekel zdravnik. „Sedaj je še v slabšem stanju.“

„Tudi meni se tako zdi,“ je rekel oče otroka. „Toda pridigar mi je dejal, da je otrok ozdravljen.“

„To mora pa biti en nor pridigar,“ je odvrnil zdravnik.

Toda, vidite, biblija pravi, da je to norost za mesenega človeka. Meseni človeka ne more prejeti ničesar od Boga. Za njega je to norost.

Tako je potrti oče zapustil otroka v bolnici in je šel delati nazaj v rudnik. Ko je dvignil svoj kramp in lopato, je Jezus vstopil v rudnik. Pogledal je naravnost vanj in dejal: „Sin moj, zakaj dvomiš vame? Ozdravil sem tvojega otroka.“

Kramp je letel v eno smer, lopata pa v drugo. Stekel je ven iz rudnika, pograbil telefon in poklical ženo. „Ljubica, obleči se! V bolnico greva po najinega otroka. Jezus me je pravkar obiskal v rudniku in mi dejal, da ga je ozdravil.“

„Vem,“ je odvrnila žena, „preden je prišel k tebi, se je ustavil pri meni in mi povedal isto stvar.“

Šla sta v bolnico in oče je rekel zdravniku: „Pripravite mojega otroka! Ozdravljen je! Vzel ga bom domov!“

Zdravnik ga je vprašal: „Sta spet govorila s tistim norim pridigarjem?“

„Ne!“ je odgovoril oče. „Tokrat sem govoril z Glavnim. Ko to slišiš iz glavnega štaba, si ozdravljen.“

Otrok ni bil ozdravljen takoj. Sodišče je naročilo staršema, naj vzameta otroka v Pittsburghovo otroško bolnišnico. Toda tudi to je Božji načrt, da je ta primer tam uradno zabeležen. Šestnajst zdravnikov je spremljalo tistega otroka. Medtem ko so največji specialisti za primer spina bifida opazovali tega otroka, je Bog potisnil hrbtenico nazaj v telo in zmanjšal tekočino v možganih.

Enkrat kasneje sem pridigal v Rex Humbardovi skupnosti v Akronu, Ohio. V prvi vrsti je sedela drižina tega otroka. Oče je veselo mahal in vzklikal: „Aleluja!“

Zdravniki so dejali, da bo otrok vegetiral, toda bil je ozdravljen z močjo živega Kristusa!

7
Otrokov um ozdravljen

Nekega dne v New Yorku me je Sveti Duh usmeril, naj imam blagoslov otrok. Nekaj dni pred tem je do mene prišla ženska in mi rekla: „Brat Schambach, imam umsko prizadetega otroka. Ko se je rojeval, so mu zdravniki z instrumenti poškodovali glavo. Od takrat je nepravilne oblike. Potem ko sem te poslušala prejšnji teden, je moja vera oživela. Moj sin ne more pisati ali brati. Verjamem, da ko boš položil roke nanj, bo Bog naredil čudež in bo sposoben brati in pisati.

Vprašal sem jo: „Verjameš to?“

Odgovorila je: „Verjamem.“

Večer blagoslova otrok je prišel in molil sem za 3.000 otrok – točno na Broadwayu v New Yorku. Še nikoli nisem videl toliko otrok na kupu v svojem življenju. Nisem poznal otroka od te ženske, toda položil sem roke na vsakega od njih.

To je bilo na petkov večer. V ponedeljek je ženska prišla nazaj in vedel sem, da se je nekaj zgodilo. Pomočniki so jo skušali utišati in prepričati, da ostane na svojem sedežu, toda naročil sem jim: „Ne poskušajte jo zadržati. Bog je nekaj naredil zanjo in slišati hočem kaj.“

Prišla je in povedala ljudem, kaj je Bog naredil za njenega sina: „Kar naprej dobivam klice od njegove učiteljice, da je hiperaktiven otrok. Kar naprej je povzročal težave. V ponedeljek zjutraj sem spet prejela klic od njegove učiteljica in rekla sem, ‘in kaj je sedaj naredil?’ Toda učiteljica je rekla: ‘ne, ne, ne, to je dober klic. Nekaj se je zgodilo in zanima nas, kaj je bilo.’ Vprašala sem jo: ‘O čem pa govorite? Kaj se je zgodilo mojemu fantu?’ Učiteljica je povedala: ‘Ne vemo. Zato kličemo vas. Saj veste, da vaš otrok ne zna ne brati ne pisati. Danes pa sem dala učencem test. Vzel je svinčnik in rešil test. Popravila sem ga in rešen je bil 100% pravilno.’“

Si lahko predstavljate? Postavite se v vlogo tega učitelja. Če bi bil to vaš učenec in bi bil test učenca, ki ne zna ne brati ne pisati, rešen 100%, kaj bi naredili?

Učiteljica mu je rekla: „Usedi se fant. Še enkrat boš pisal test za mojo mizo.“ Še enkrat ga je rešil 100%! To je učiteljico tako prevzelo, da ga je odpeljala k ravnatelju. Ta mu je dal test še tretji test in tudi tokrat je pravilno rešil vseh 100%.

Ta fant je bil ocenjen 100% večkrat v enem samem dnevu, kot jaz v celem življenju. Učiteljica jo vprašala mamo: „Vse nas zanima, kam sta ga peljali med vikendom.“

Mama je odgovorila: „Šla sva na prebujenje v Svetem Duhu in Božji mož je položil roke na mojega sina!“

Sina je pripeljala na srečanje in ga pokazala množici. „Poglejte njegovo lepo obliko glave,“ je rekla. „Bog je spremenil celo obliko glave.“

Bog bo nagradil tvojo vero. Naredil bo to, kar Mu verjameš. Ta ženska je verjela, da Bog to lahko naredi. Strinjal sem se z njo. Če sta dva v popolnem strinjanju, bo to narejeno.

Šest let kasneje je ta družina postala del moje skupnosti. Mladenič je opravil srednjo šolo z odliko – fant, ki ni znal ne brati ne pisati.

8
Gospa z zastrupljeno pito

Pridigal sem na Broadwayu v New Yorku celih 14 tednov. Sveti Duh se je mogočno spustil na Broadway. Medtem ko sem bil tam, je bila celotna spiritualistična cerkev osvobojena.
Izgnal sem demona iz dveh članov tiste skupnosti. Šla sta nazaj v svojo skupnost in pripeljala še osem drugih članov. Tudi ti so bili osvobojeni in naslednjič pripeljali s sabo nazaj še 24 drugih. Na koncu je bila celotna cerkev spreobrnjena. Bili so okultisti.

Nekega dne sem šel ven iz zgradbe, kjer smo imeli srečanja. Tam se mi je približala neka ženska in mi rekla: „Sovražim te!“

Odgovoril sem: „Oh, prepoznam tvoj glas, demon. Tudi jaz te sovražim.“ Tega nisem govoril tisti ženski, temveč demonu, ki ji je vladal.

Gledala me je in rekla: „Uničil si me!“

Dejal sem: „Saj te sploh ne poznam.“

Povedala mi je naslednje: „Svoje ljudi sem imela pod nadzorom, pa si jih osvobodil. Moje ime je…“ Povedala mi je Gospa in neko ime zatem.

„Rekel sem ji: „Pridi sem, Gospa. Izgnal bom demona iz tebe.“

Umaknila se je: „Ne hodi proti meni,“ je zasikala. „Opazovala sem te. Ljudje ti na srečanjih prinašajo pite in torte.“

Odgovoril sem ji: „Res je in vse pojem.“

Nadaljevala je: „Poskrbela bom zate, pridigar. Spekla bom zastrupljeno pito in jo skrila med ostale.“

Rekel sem ji: „Naredi mi uslugo in jo naredi s kokosovim prelivom. Preden karkoli pojem, hrano blagoslovim! V meni je moč Svetega Duha!

Gospa je ostala brez besed. Izgubila je! V Marku 16,18 piše: „In če bodo karkoli strupenega izpili, jim ne bo škodovalo.“

Govorim o pravi moči Svetega Duha.

9
Mož, ki je bil rešen električnega stola

To je eden največjih čudežev, kar sem jim bil priča. Pridigal sem v Newarku, New Yersey, leta 1960. Tako živo je, spominjam se ure – 21.30. Ženska je hodila proti odru, kjer sem pridigal. Takoj mi je bilo jasno, kaj to pomeni. Pomenilo je: „Zmotila te bom, pridigar.“ Prišla je vse do odra in se ustavila neposredno pred mano. V roki sem držal biblijo in pridigal pravo mojstrovino! Zmotila me je. Kako si ljudje upajo zmotiti Božjega človeka med govorom?

V resnici pa si želim, da bi pridigarje zmotilo več ljudi z vero. Štirje so ustavili Jezusa, ko so odtrgali streho in spustili pred njega bolnega prijatelja. Saj se spomnite, kako ga je Jezus potem ozdravil?

Ko je tista ženska prišla pred mene in me ustavila, je spregovorila: „Brat Schambach, prosim, oprosti mi, ker sem te prekinila. Še nikoli v življenju nisem prekinila pridigarja. Ampak tokrat je res nujno. Moj sin bo umrl na električnem stolu ob desetih.“

Rekel sem: „Oh, moj Bog.“ Izbila je vsako pridiganje iz mene. Niti besede nisem mogel več pridigati.

Molil sem za ljudi v bolnišnicah, ki so jih zdravniki prepustili smrti, saj zanje ni bilo več upanja. Toda še nikdar nisem molil za nekoga, ki je bil obsojen na smrt na električnem stolu. Moški je bil obsojen s strani porote. Bil je spoznan za krivega. Umrl bo zato, da plača za umor, katerega so rekli, da je storil. In to se bo zgodilo v tridesetih minutah. Nisem mogel več pridigati! Zaprl sem knjigo. Še moliti nisem mogel! Vsem sem naročil, naj vstanejo.

Ljudje sprašujejo, ali potrebujejo Svetega Duha. Zate ne vem, jaz pa ga potrebujem. Včasih ne vem, kaj naj molim. Ko ne vem, kako naj molim, prepustim Svetemu Duhu, naj vodi.

Sveti Duh je začel moliti preko mene. Počutil sem se, kot da me je kdo ogrnil s plaščem. Čutil sem maziljenje. Dvojno maziljenje se je spustilo nadme. Molil sem v jezikih. Želel sem slišati, kaj je Sveti Duh molil. Kako lahko poslušaš? Začni moliti v svojem jeziku. (dar razlaganje jezikov, op.p.) Zato sem prenehal moliti v jezikih. Ko moliš v duhu v jezikih, je tvoje razumevanje neplodno. Nisem vedel, kaj molim. Kar naenkrat sem dobil razlago in začel govoriti. Nadaljeval sem torej v angleščini in kar sem spregovoril, me je šokiralo.

Nikoli ne bom pozabil moje molitve. Govoril sem: „Gospod, v Jezusovem imenu, prepričaj pravega morilca s Svetim Duhom. Naj prizna umor. Znotraj sebe bi se najraje zbrcal. Mislil sem si: „Nehaj, neumnež! Moški je že bil obsojen!“ Prosil sem Boga, naj primora pravega morilca, da prizna zločin. Jaz tega nisem vedel, toda sin te žene ni storil tega zločina. Sveti Duh je molil preko mene in izgovarjal: „Zgrabi pravega zločinca in ga pripravi do priznanja.“

Ko sem prenehal moliti, sem pogledal ženo in ji rekel: „Pojdi domov in spi – tvoj sin ne bo umrl na električnem stolu.“ Lahko bi se brcnil. Mislil sem si: „Utihni že, neumni pridigar! Imej v mislih, da moraš jutri priti sem in imeti srečanje.“

Včasih bo Sveti Duh izrekel stvari, ki jih bo težko verjeti. Včasih boš med pridiganjem izrekel stvari, ki te bodo vznemirile. Toda te stvari niso iz tebe, temveč iz Svetega Duha.

Si pripravljen, da slišiš konec te zgodbe?

Vrnil sem se v hotel in šel v posteljo. Zjutraj sem vstal in se odpravil v kavarnico v sosednji ulici. Na poti tja sem kupil New York Daily News. Slava! Si že kdaj kričal, ko si bral časopis? No, jaz sem. Veš, kaj je pisalo na naslovnici? „Moški čudežno rešen pred električnim stolom. Zgodba na strani 3.“

Nisem pojedel zajtrka. Ne, ne. Usedel sem se na robnik in hitro obrnil na stran 3. Dobesedno vam lahko povem, kaj je pisalo v tistem časniku. Lahko vam povem ime tistega tožilca. Pisal se je Hogan. Zgodba je šla takole: „Včeraj zvečer ob 21.40 je tožilec Hogan sprejel telefonski klic od neznanega človeka.“ (Se spomnite, ura je bila 21.30, ko me je ženska zmotila. Ob 21.40 pa se je molitev že izpolnila v praksi. Oh, aleluja!) Moški na drugi strani linije je dejal: „Scvrli boste napačnega človeka.“

„Kaj s tem mislite? Kdo pa je to?“ je vprašal tožilec Hogan.

„Ni pomembno, kdo sem. Na razporedu imate usmrtitev človeka zaradi umora v zgornjem Bronxu. Njegovo telo ste našli v stanovanju v drugem nadstropju, z obrazom navzdol, z vbodnimi ranami.“

„Kako to veste,“ je vprašal Hogan.

„Jaz sem tisti, ki je to storil.“

„Kje pa ste?“ je vprašal Hogan.

„Dve ulic stran (od nekega območja)“. Sem na poti, da se predam.

Gospod Hogan je ustavil usmrtitev. Šel je na dogovorjeni kraj in zasliševal osumljenca in ga vmes vedno znova spraševal: „Zakaj si se predal?“

Ponavljal se je vedno isti odgovor. „Veš, nobenih namer nisem imel, da bi se predal. Toda preden sem te včeraj poklical, me je nekaj zgrabilo in primoralo k priznanju.“

10
Sedemnajst gluhih ozdravljenih

Nekje v Afriki, v cerkvi s 6.000 ljudmi, sem nenadoma nehal pridigati. Nekje zadaj je sedel človek in kazal jezikovne znake gluhim. Vedel sem, da je prevajalec za gluhe. Maziljenje Svetega Duha je padlo name, nehal sem pridigati in rekel: „Ti, brat tam zadaj, motiš me.“ Saj ni nič govoril, samo mahal je z rokami. Toda želel sem pridobiti njegovo pozornost. In lahko si mislite, da se je to zgodilo. „Brat, naveličal sem se, da govoriš takrat kot jaz. Pripelji vse te gluhe sem. Bog jih bo ozdravil.“

Sedemnajst jih je vstalo. Sedemnajst gluhih in gluhonemih v Afriki. Poravnal sem jih ob odru. Kamere so snemale Bili smo na televiziji. Pastor cerkve je nervozno sedel na robu stola. Pogledal sem jih in opazil dečka, ki se je smehljal na vsa usta.

„Ja,“ sem si rekel, „ta pa nekaj pričakuje.“

Pridigal sem, da je Jezus isti danes, kot je bil včeraj. Če to verjamete, potem to demonstrirajte v praksi. Pavel je rekel: „ Bratje, ko sem prišel k vam, nisem prišel z odličnim govorom ali modrostjo oznanjati Božjo skrivnost. Sklenil sem namreč, da med vami ne bom vedel za nič drugega kakor za Jezusa Kristusa, in sicer križanega. Pred vami sem bil slaboten, v strahu in velikem trepetu. Moja beseda in moje oznanilo nista temeljila v prepričevalnih besedah modrosti, temveč sta se izkazala Duh in moč, 5 zato da vaša vera ne bi temeljila na človeški modrosti, ampak na Božji moči.
1 Korinčanom 2,1-5

Verjamem v to, kar oznanjam, zato sem se začel pogovarjati s tem dečkom. Ne poznam znakovne govorice, zato je tolmač začel prevajati. Rekel sem mu: „Ne potrebujem te več. Usedi se.“

Položil sem prsta v dečkova učesa in v Jezusovem imenu izvršil avtoriteto nad gluhim in nemim duhom. Čutil sem, kako je duh izšel iz njega mimo mojih prstov. Vedel sem, da je izšel. Enostavno sem vedel! Vedel sem, da so se fantova ušesa odprla. Preživel sem približno deset minut s fantom in ga učil angleško.

Pastor cerkve je bil tako blagoslovljen, da je naredil salto! Pa sploh ni bil akrobat!

Sprehodil sem se ob vrsti. Položil sem roke na žensko, izgnal iz nje duha in jo začel učiti govoriti. Rekel sem pastorju: „Pripelji še ostale pastorje sem.“ Bilo jih je petintrideset. Naročil sem mu: „Poravnaj jih tukaj v vrsto. Ne bom se utrudil že sedaj. Naj oni začnejo delati. Naroči jim, naj položijo prste v ušesa ljudi. Naroči jim, naj položijo palec na njihove jezike. Izgovoril bom eno molitev in Bog bo ozdravil vse.“

Zmolil sem eno molitev, ukazal gluhemu in nememu duhu, naj gre ven. Pastor je vzel mikrofon od televizijskega snemalca in šel ob vsej liniji. Prav vsak od njih je slišal in govoril!

11
Demoni prepoznajo R.W.-ja

Nikoli ne bom pozabil prvega demona, ki sem ga izgnal. Bil sem z bratom A.A. Allenom v Los Angelesu. Izgnal je demone iz dekleta, ki je prišlo na naše srečanje. Potem smo šli naprej v Phoenix in ko sem jo videl hoditi po šotoru, sem rekel: „Oh, Bog, nazaj so, plus še dodatnih tisoč.“

Ko jo je brat Allen zagledal, mi je rekel: „Ali vidiš isto, kot jaz?“

Odgovoril sem: „Da, zagotovo.“

„Ah,“ je rekel, „danes se ne utegnem ukvarjati z njimi, ker potem ne bom mogel moliti še za bolne. Vzemi jo v molitveni šotor in jih izženi.“

„Jaz?“ sem ga vprašal? „Ti si Božji človek tu. Jaz sem samo popoldanski govornik.“

Rekel je: „Ne bom delal z nikomer, ki ne zna izganjati demonov.“

To je tisti trenutek, ko se guma sreča s cesto. Sedaj je šlo zares. V takem trenutku se konča igranje cerkve. Šel sem na oder in povabil dvanajst pastorjev, da se mi pridruži.

Vprašali so: „Kam gremo?“

Odgovoril sem: „V boj! Gremo v molitveni šotor v borbo.“ Izbral sem šest žensk z močnimi glasovi. Vse so bile črnke. Naročil sem jim: „Pripravite pesmi o krvi Kristusa. Samo te pesmi pojte. Premagali bomo hudiča.“

Tam sem bil od desetih zvečer do enih zjutraj in se boril s temi demoni. Boril sem se z demoni. Počutil sem se, kot da sem izgubil 15 kilogramov med tem izganjanjem demonov.

„Kajti ne borimo se proti mesu in krvi, temveč proti oblastem, močem, proti vladarjem teme tega sveta, proti duhovni zlobi v področjih neba.“
Efežanom 6,12

Rekel sem: „Hudič, v imenu Jezusa, ti greš ven.“

Demon mi je odgovoril in rekel: „Ne gremo ven.“

Ni bil le: „jaz ne grem,“ temveč „mi ne gremo.“

Želel sem reči: „Ok, prav, kar ostani tam. Ne bom te motil.“

Toda združili smo moči proti njim. Citiral sem vsako vrstico biblije, ki mi je padla na pamet. Ugotovil sem, da jih ne moreš pregnati z razbijanjem po stolih. Ne moreš jih pregnati s topotanjem po tleh. Ne moreš jih izbiti ven. Ne moreš jih pregnati s citiranjem biblijskih vrstic. Moraš jih izgnati ven. To nam je Bog naročil. Končno, ob treh zjutraj, ko ob meni ni bilo več nobenega pastorja in samo še tri slavilke, je demon dejal: „Izčrpal te bom.“

Ni vedel, kako blizu resnice je bil. Rekel sem: „Hudič, mi se na izčrpamo.“ Počutil sem se, kot da je kdo na mene vrgel plašč maziljenja. Rekel sem: „Satan, moj starejši brat Jezus te je porazil pred 2000 leti.“ Takoj ko sem to rekel, je glas znotraj te ženske dejal: „Ne govori tega.“

Rekel sem si: „Imam ga! Imam ga!“ In ubogljiv Gospodov služabnik kakršen sem, sem to še enkrat na glas zavpil. Te lekcije sem se naučil že zdavnaj. Ko ti demon nekaj govori, da stori, tega nikar ne stori. In ko ti kaj odsvetuje, da naredi, lahko to skoraj vedno narediš.

Rekel sem: „Svojo prtljago ima spakirano. Na poti je.“ To sem še enkrat na ves glas zavpil.

Demon je rekel: „Saj vem. Toda ne govori tega. Vsi tega ne vedo.“

Ko je Jezus umrl na Kalvariji in prelil Svojo kri, je s tem plačal ceno. Mogoče so takrat demoni izšli iz vseh ljudi, da bi se lahko zbrali okrog križa na Kalvariji, si meli roke in govorili: „Sedaj ga pa imamo.“

Toda niso ga imeli. Jezus je umrl na križu in premagal greh in Satana. Nihče ni uničil Satanovega kraljestva, kot ga je Jezus!

Jaz sem tisti, ki živim, pa sem bil mrtev; in glej, živim na veke, amen; in imam ključe pekla in smrti.
Razodetje 1,18

Tisti demoni so naposled vsi bili izgnani iz dekleta. Prepričal sem se, da je sprejela Jezusa Kristusa za Odrešenika in Gospodarja ter bila krščena v Svetem Duhu. Ko smo jo slišali govoriti v jezikih, smo vedeli, da se tisti demoni ne bodo več vrnili. Slava Gospodu!

Vi ste iz Boga, mali otroci, in ste jih premagali: kajti večji je Tisti, ki je v vas, kot pa tisti, ki je v svetu.
1 Janez 4,4

12
Otrok z gumijastimi nogami

Na enem svojih srečanj sem zagledal starejšo gospo z otrokom. Jasno mi je bilo, da otrok ni njen. Sprehodil sem se do nje in rekel: „Mama, to ni vaš otrok, kajne?“

Rekla je: „Ne, jaz sem babica. To je otrok mojega sina. Star je šest let. Še nikoli ga ni bilo potrebno postriči; nima zob; in še nikoli ni naredil niti koraka.“ Izgledalo je, kot da je v kolenu manjkal zglob. Njegove noga so bile kot guma.

Vprašal sem, kje je otrokov oče.

„Oh, je odgovorila, „ne verjame v to. Moj sin in njegova žena hodita zvečer po gostilnah.“

Rekel sem ji: „Danes ne bomo molili zanj. Vzemi otroka domov in ga spusti sinu v naročje. Povej mu, da če želi otroka ozdravljenega, ga mora sam pripeljati sem.“

Težka beseda, kajne? Morate vedeti, da jaz ne pridigam na takih srečanjih, da bi osvojil prvo mesto v popularnosti. Prišel sem, da pridigam Besedo. Tista ženska je to razumela. Odgovorila mi je: „Naredila bom tako, brat Schambach.“

Naslednjo noč sem jih zagledal, kako sedita spredaj pred odrom. Ko sem vstopil, je mama dregnila svojega sina in mu rekla: „To je on.“ Nejevoljen izraz se mu je prikradel na obraz. Jezen je bil, ker sem ga primoral, da pride v cerkev. Zamujal je eno svojih pivskih noči.

Stopil sem do njega in ga vprašal: „Si ti očka? Ali želiš videti svojega sina ozdravljenega?“

Rekel je: „Za kakšnega očeta me pa imaš?“

Odgovoril sem mu: „Kmalu bom izvedel. Poglej me, človek. Ta otrok se je rodil pod prekletstvom. Če želiš, da je to prekletstvo zlomljeno, pojdi na kolena prav sedaj in predaj Jezusu svoje življenje. Ne boš čakal na končni poziv za spreobrnjenje. Moraš se spreobrniti sedaj. Kmalu bom izvedel, kakšen oče si.“

Moški se je obrnil na svojem sedežu in naredil oltar iz njega. Klical je h Gospodu. Vprašal sem žensko poleg njega: „Ali si ti njegova žena? Si želiš, da je vajin otrok ozdravljen?“

Odgovorila je: „Prav gotovo, da si.“

Naročil sem ji: „Poklekni poleg svojega moža in predaj Jezusu svoje življenje.“

Oba sta tisto noč predala Bogu svoji življenji. Ko je Božji mož na otroka položil roko, je otrok naredil prvi korak. Dali smo ga na oder in čeprav ni nikoli v svojem življenju hodil, je tisti večer naredil prve korake.

S tisto družino smo se zelo zbližali. Rada sta me imela, ker sem jima povedal resnico, ki jih je spremenila življenje na bolje. Prejel sem pismo od očeta šest mesecev po evangelizaciji. Pisalo je: „Mojega sina smo v tem času že šestkrat postrigli. Ima popolne zobe. Raste in govori. Hvala Bogu, da si nama povedal resnico. Prekletstvo je bilo zlomljeno in blagoslov je sedaj naš. Aleluja!“

13
Mama pomaga sinu iz zapora

Nekega dne sem pridigal v Ashlandu v Virginiji in sem bil ravno na poti k glavnemu avditorjiju. Nenadoma me je močno objel 190 cm visok črn možakar. Bil sem tesno v njegovem objemu in se nisem mogel niti premakniti. Vprašal me je: „Si ti Schambach?“

Prvič v svojem življenju nisem vedel, ali naj odgovorim po resnici. Ker sem malo politika, sem ga vprašal: „Zakaj?“

Odgovoril je: „Če si ti, si pripomogel k moji odrešitvi?“

Torej sem priznal: „Jaz sem, brat.“

Povedal mi je eno najlepših zgodb. Začel je takole: „Brat Schambach, dve doživljenski zaporni kazni sta mi viseli na vratu. Še naslednjih deset let nisem imel možnosti zaprositi za pomilostitev. Moja mama je stala v vrsti za molitev v tvojem šotoru. Bil sem črn musliman. Sovražil sem pridigarje, še posebej bele pridigarje. Tvoja mama je prišla na vrsto za molitev in je prosila zame.“

Povedal mi je, da je padel v zasedo, medtem ko je njegova mama prosila za molitev. Toda rekel je: „Hvala Bogu, da so me policisti ujeli in me aretirali. Če me ne bi, bi umrl in šel naravnost v pekel. Medtem ko sem bil v zaporu, me je mama obiskala in mi prinesla v biblijo. Raztrgal sem jo in jo odplaknil v toaletni školjki. Sovražil sem vse, kar je bilo povezano s krščanstvom. Poslala mi je radio. Medtem ko si v zaporu, poslušaš karkoli. Poslušal sem tisto radijsko postajo iz Nashvilla, potem pa se je oglasil pridigar z imenom Schambach. Mislil sem, da je temnopolt. Poslušal sem te po radiu. Enkrat si me tako razjezil, da sem skakal po radiu gor in dol ter ga popolnoma polomil. Mama mi je poslala nov radio.“

Kaj ni to tipično za mame? Mame nikoli ne obupajo.

Rekel je: „Tam sem bil v tisti celici. Ko si v celici in nimaš nikamor za iti, poslušaš karkoli. Poslušal sem te vsako noč. Bog je začel topiti moje srce. Padel sem na obraz in se pokesal svojih grehov. Bog me je odrešil in me napolnil s Svetim Duhom. Pisal sem v tvojo pisarno in poslali ste mi literaturo in biblijo. Začel sem biblijska preučevanja kar tam v zaporu.“

Prebujenje je izbruhnilo. Zaporniki so bili odrešeni in izpolnjeni s Svetim Duhom. Zaporniški čuvaj je prišel k temu mladeniču in mu rekel: „Komisija za izpustitve te želi videti.“

Odgovoril mu je: „Oh, pa ne mene. Nimam možnosti pogojnega izpusta še vsaj 10 let.“

„Mogoče je to res, toda sprašujejo zate,“ mu je odgovoril čuvaj. „Tam pa ni samo komisija, temveč tudi guverner.“

Vkorakal je v prostor in guverner ga je vprašal: „Kaj delaš v tem zaporu?“

„Prestajam kazen,“ je odgovoril.

Guverner je dejal: „Poleg tega; to, kar počneš, je rehabilitacija zapornikov.“

Mladenič je odgovoril: „Ne jaz, gospod. Jezus to dela.“

Guverner je rekel: „No, kakorkoli. Zate imam popolno pomilostitev. Vlada nam da na sto tisoče dolarjev za rehabilitacijo zapornikov pa jih ne moremo niti malo spremeniti. Ti pa ne dobiš niti centa, pa jih spreminjaš na bolje. Torej ti bom dal popolno pomilostitev.“

Mladenič je odgovoril: „Guverner, to je že druga pomilostitev v mojem življenju. Jezus mi je dal eno, sedaj pa mi še vi dajete drugo.“

Guverner ga je pogledal in rekel: „Da, toda ta je pogojna. Nekaj se je drži. Namreč, moral se boš vračati sem dvakrat tedensko in oznanjati tega Jezusa, dokler ponovno ne pride.“

Kaj ni to čudovito? Nekaj mojih prijateljev, poslovnežev, je šlo v zapor z njim. Izbruhnilo je prebujenje. Ko je mladenič prejel pomilostitev, mu je eden od poslovnežev, kristjan in krojač, izdelal štiri nove obleke.

Do sedaj, ko je temnopolti mladenič zaključeval zgodbo, sem že dobesedno vriskal. Rekel je: „Brat Schambach, ta obleka me ni stala niti centa. Eden od poslovnežev, ki si jih poslal v zapor, je pogodbeni izvajalec del in mi je dal delo. Drugi je gradbenik stanovanjskih objektov. Odstopil mi je prosto stanovanje. Ni mi potrebno plačevati najemnine.“

Pogledal sem ga in rekel: „Dvigni me in še enkrat zaplešiva, brat!“

Vse to se je zgodilo, ker je mož imel mamo, ki ni hotela obupati nad njim. Ne predaj se. Ne predaj se. Ne predaj se!

14
Sharonino novo oko

Z ženo sva bila pastorja v zgodnjih 1950-ih letih. Mož, ki je kasneje postal moj drag prijatelj, je pripeljal svojo šest let staro hčerko na nedeljsko šolo. Vedno jo je pustil tam in spraševal sem se, kdo so njeni starši. Nikoli ni prišel v cerkev.

Nekega dne sem skočil pred njegov avto, da ga ustavim. Hotel sem govoriti z njim. Toda vedel je, kdo sem in to je bil zadnjič, da sem skočil pred njegov avto. Dal je v prestavo in pohodil plin. Odletel sem v grmovje. Ni želel govoriti s pridigarjem.

Šel sem v lov za to veliko ribo. Všeč mi je bilo, da je tista mala deklica prihajala na nedeljsko šolo, toda želel sem si, da bi prišel tudi njen oče. Toda, nikakor se ni mogel pripraviti do tega, da bi prišel v cerkev. Vedel sem, da je grešnik. Grešniki nočejo hoditi v cerkev.

Nekega dne sva bila z ženo na počitnicah, na obisku pri njeni mami v Philadelphiji. Prejel sem telefonski klic od daleč. Zaslišal sem neznan glas na drugi strani. Mož je bil v joku med govorom. Rekel je: „Brat Schambach?“

Odgovoril sem: „Kdo je to?“ Bil je dekličin oče. Rekel sem: „Oh, nekaj mora biti narobe. Poklical si me brat. Nazadnje ko sva se videla, si me hotel povoziti. Kaj je narobe?“

Rekel je: „Sem v bolnišnici v McKeesport, Pennsylvanii.“

Vprašal sem ga: „Kaj je narobe s tabo?“

„Z mano ni nič narobe. Za mojo hčerko gre.“

Ta hčerka je bila največji zaklad svojega očeta. „Kaj se je zgodilo?“ sem vprašal.

Povedal je, da jih je obiskala njegova družina. Ko so se otroci igrali zunaj na dvorišču, je njen bratranec pobral zarjavel žebelj in ga vrgel. Bila je nesreča, toda zadel je hčerko v oko in ji razbil oko. Zdravniki so želeli izrezati oko.

„No,“ sem rekel, „naj operirajo.“

Rekel mi je: „Naročila mi je, naj pokličem tebe.“

Odgovoril sem: „Kaj želiš, da naredim.“ Želel sem, da položi stvari na plano.

„Hoče, da prideš in prineseš tisto steklenico olja. Pravi, da če boš molil zanjo, potem bo vse v redu.“

Otroci imajo vero! „Prav,“ sem rekel, „hvaležen sem, da želi, da pridem. Sem njen pastor. Kaj pa ti želiš?“

Rekel je: „Prosim pridi.“

Odgovoril sem: „Sem na poti. Ne pusti zdravnikom, da jo operirajo. Ne dovoli jim ničesar, dokler ne pridem tja.“ Vsedel sem se na prvo letalo.

Tisto bolnico sem v preteklosti obiskal skoraj vsak dan. Zdravniki so me poznali po imenu. Tam sem molil in služil bolnikom. Dva mlada pripravnika sta me pričakala na vhodu. Rekla sta: „Pridi in naredi svojo stvar. Infekcija se je naselila v oko. Moramo jo odpeljati v operacijsko sobo in odstraniti oko.“

Rekel sem: „No, kar počasi, fanta. Zakaj mislita, da potem ko bom zaključil s svojimi stvarmi, bosta morali narediti vi še karkoli? Zato sem bil poklican. Deklica pričakuje čudež!“

Otroci zaupajo Bogu. Raje bi položil roka na otroka kot pa na odraslega katerikoli dan. Odrasli so tisti, s katerimi imam težave. Otroci verjamejo, karkoli jim rečeš. Odrasli pa se, na drugi strani, vsak dan ukvarjajo z logiko. Želijo vedeti, kako neka stvar deluje. Želijo stvari logično razumeti. Zato odrasli pogosto ničesar ne prejmejo od Boga. Otrok samo reče: „Moli zame pa bom dober.“

Pripravnika sta rekla: „Ne bova se prepirala z vami. Vseeno pojdite notri.“

Nisem šel v sobo. Šel sem v čakalnico, ker sem vedel, da bo oče tam. Nisem hotel kar iti notri in moliti za deklico. Hotel sem najprej tega človeka. Ne bo me več skušal povoziti.

Tam je bil. Jokal je. Njegova hčerka je trpela.

Rekel sem: „Končno sem te ujel. Pojdi na kolena. Čas za molitev je zdajle.“

Dva zdravnika sta vstopila in rekla: „Ali bi prosim šla z nama? Težava ni tukaj, temveč tam notri.“

Odgovoril sem: „Zato si ti zdravnik in ne pridigar. Niti tega ne veš, kje je težava. Tega človeka lovim že devet mesecev. Te ribe ne bom spustil. Pojdi na kolena, brat. Čas je, da se spraviš z Bogom.“

Nisem ga moral prositi. Padel je na obraz. Molil je in dotaknila sva se Boga. Bog ga je odrešil in mu dal čudež v njegovem življenju. Potem ko ga je Bog spremenil, sem rekel: „Pojdiva sedaj.“ napotila sva se v Sharonino sobo. Nikoli je ne bom pozabil. Bila je lepa, mala plavolasa deklica. Tam je bila, ležala na svoji postelji z obližem preko svojega očesa. Ko sem vstopil, se je obrnila proti meni in se nasmehnila. „Vedela sem, da boš prišel,“ je rekla nežno. „Sedaj je vse v redu.“

Ven sem potegnil stekleničko olja in stopil do nje. Tam sta ob meni stala tista dva zdravnika. Rekla sta: „Kaj počnete?“ Nanjo sem izlil malo olja. Gledala sta olje in rekla: „Si lahko to ogledava? Kaj je to, sveto olje?“

Rekel sem: „Ne. Vzel sem ga iz ženine kuhinje. V takem olju peče piščanca. Kupil sem ga v A&P. Nič svetega ni glede olja. Olje te ne more ozdraviti. Lahko greš plavati v olje, pa te ne bo ozdravilo.“

In molitev vere bo rešila bolnega in Gospod ga bo dvignil; in če je grešil, mu bo odpuščeno.“
Jakob 5,15

Nekaj posebenega je na otroku, ki samo zaupa Bogu. Ni se mi dalo odgovarjati na vsa vprašanja, zato sem jima rekel: „Prosim, lahko počakata zunaj? Počakajta, da zaključim. Mene ne spustite v vašo operacijsko dvorano, tako da vaju prosim, da zapustita mojo.“

Šla sta ven. Sploh se nisem ukvarjal s tem, da si ogledam oko. Ni mi ga bilo potrebno si ogledati – saj nisem zdravnik. Položil sem roke nanjo in izrekel preprosto molitev. Niti stresel se nisem. Rekel sem: „Oče, v Jezusovem imenu, naredi čudež in ji daj novo oko.“ To je vse, kar sem rekel.“ Obrnil sem se k vratom in zagledal dva zdravnika. Pomahal sem jim, naj prideta notri.

Vprašala sta: „Ali jo sedaj lahko dobimo, častiti?“ Začela sta me zbadati. Še nikoli me niso klicali „častiti“.

Rekel sem: „Kaj pa bosta naredila z njo?“

„Torej, povedala sva, da je v očesu infekcija. Moramo ga izrezati.“

Rekel sem: „Nič več ni infekcirano.“

„O čem pa govorite.“

Rekel sem, „Kaj mi nista rekla, da se je oko razbilo na sto koščkov? Vidva sta to rekla. Jaz ga še pogledal nisem.“

„Ja, seveda, saj zato pa moramo izvesti operacijo.“

Rekel sem: „To ni več potrebno. Bog je ravnokar naredil čudež.“ Vedel sem, da je tista mala deklica imela vero. Vedel sem, da Bog ne bo razočaral take vere. Nikoli ne razočara vere.

Rekla sta: „Kako to misliš?“

Odgovoril sem: „Poglejta oko.“

Šla sta okrog, snela povoj in pogledala.

„Tega ne morem verjeti,“ sta naposled izdahnila.

Rekel sem: „To je razlog, zakaj sem vaju poslal ven iz prostora. Ne moreta verjeti, čeprav vidita na lastne oči.“

Jezus je rekel: „Blagor njej, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod.“
Luka 1,45

Bog išče moške in ženske, ki se bodo držali Njegove besede, verjeli, da če je rekel, bo to tudi storil in če je izrekel, bo to pripeljal do uresničitve. Bog te mora odpeljati ven iz človeškega razuma, da lahko naredi nekaj nadnaravnega.

15
Brat Leroy najde odrešenje

Leta 1956 so me poklicali z misijskega polja, da pridem pokopati svojo mamo.

Šest preostalih otrok nas je bilo z njo zadnje trenutke njenega življenja. Ni prosila Boga, da ji da še več življenja. Moja mama je živela polno življenje. Vzgojila je dvanajst otrok. Šest nas je še preostalo. Ali veste, kaj je mama počela zadnje trenutke svojega življenja? Klicala je k Bogu. Rekla je: „Oh Bog, obljubil si mi, da boš odrešil vse moje otroke.“ Njen umirajoči klic je bil za njene otroke.

Vsi smo bili odrešeni in izpolnjeni s Svetim Duhom, razen mojega mlajšega brata Leroya. Visok je bil 193 cm in tehtal 120 kg čistega jekla. Stal je zraven mene ob postelji umirajoče mame. Dregnil sem ga v rebra – skoraj sem si zlomil komolec.

Rekel sem: „Dajmo fant. Spravi se z Bogom, preden nas mama zapusti.“

Odgovoril je: „Pa ne sedaj. Mama umira.“ Ljubil je mamo prav tako kot vsak od nas, toda bil je nepopravljiv grešnik.

Mamo smo pokopali. Umrla je, ne da bi prejela odgovor na molitev. Ali to pomeni, da Bog ni zvest? Seveda ne. Vrnil sem se na misijsko polje. V tistem času sem potoval z bratom Allenom. Bili smo v Kaliforniji. Nosil sem veliko breme za brata. Iznenada me je zadelo, ko je brat Allen dal poziv za spokorjenje in sprejetje Jezusa za svojega Odrešenika. Skočil sem z odra. Odzval sem se na poziv za odrešenje.

Brat Allen je rekel: „Kaj delaš tam, Schambach? Ta klic je za grešnike. Ne izgleda dobro, če se gre moj popoldanski govornik spreobrniti.“

Nenehno sodimo druge, kajne? Ne vemo, kaj se dogaja v srcu nekoga drugega. Toda stal sem tam in rekel: „Gospod, nič več nisem R.W., temveč Leroy. Če se on ne bo šel odrešiti, se bom šel jaz namesto njega.“ Veste, še nikoli nisem nikogar slišal reči kaj takega, toda močno sem čutil to. Želel sem odrešenje za njega. Šel sem v tisti molitveni šotor. Padel sem na obraz. Klical sem k Bogu.

Naslednji dan sem prejel klic od sestre Margaret. Rekel sem: „Margaret, kako sem vesel, da si poklicala. Dobre novice imam zate.“

Rekla je: „Ali me boš pustil do besede? Jaz plačujem za klic.“

Odgovoril sem ji: „Lahko govoriš, ko končam. Dobre novice imam. Leroy je odrešen!“

Na drugi strani je nastopila tišina.

Rekel sem: „Margaret, ali si slišala, kaj sem rekel?“

Odgovorila je: „Kako si pa to vedel?“

„Kako sem vedel? Ne veš, čez kaj sem šel včeraj, ženska. Povedal sem ji zgodbo, kako sem odgovoril na poziv za odrešenje in klical k Bogu za milost.

Rekla je: „Zato sem te klicala, da ti to povem. Včeraj zvečer smo bili vsi v cerkvi. Vsi, razen Leroya. Potepal se je naokrog in se zabaval. Na polovici pridige pa je Leroy vkorakal. Ni se ustavil, da bi se usedel na klop. Šel je direktno do prižnice. Vrgel je svoja slaba dva metra nanjo in klical k Bogu. Bog ga je odrešil in ga izpolnil s Svetim Duhom.“

Leroy ni slišal pridige. Včasih pridigarji mislimo, da pridigamo mojstrovine. Toda ljudje se ne odrešijo zaradi pridiganja. Sveti Duh je tisti, ki jih pripelje h križu. In to deluje!
16
Čudežno ozdravljenje spinalnega meningitisa

Pridigal sem v Buffalu, New York, ko je prijazni gospod povabil mene in moje osebje k sebi domov na večerjo. Z veseljem sprejmemo taka povabila, kadar je le mogoče, ker smo naveličani hamurgerjev in pomfita. Eno stvar mi je pozabil povedati, namreč, da ne živi v Buffalu, temveč v Niagara Falls.

Moja srečanja se ne končajo ob devetih zvečer. Ko položiš roke na tisoče ljudi, je ura že blizu polnoči. Po srečanju smo se morali peljati vse do Niagara Falls. Kadar sem povabljen ven, se postim cel dan. Pazim, da nič ne pojem, ker se rad napolnim, medtem ko sem tam.

Žena moškega je presegla samo sebe z menijem. To je bila ena najbolj polnih miz, kar sem jih kdaj videl. Pripravila je pečenega purana, roastbeef zrezek, pečenko in ocvrtega piščanca. (V tistem delu države ne povabiš pridigarja, v kolikor ne pripraviš ocvrtega piščanca.) Prijazni gospod me je prosil za molitev. Blagoslovil sem hrano.

Bili smo nestrpni, da začnemo jesti, toda ko je moški začel govoriti; kar je imel za povedati, je bilo bolj zanimivo od hrane. Pravzaprav sem odrinil krožnik in prisluhnil.

Povedal je, da ni bil bolan še niti en dan v življenju. Imel je denar v banki. Njegova prihodnost je bila varna. Delal je za vlado. Toda nenadoma ga je nekaj zadelo – spinalni meningitis – in ga paraliziral od glave do prstov. Tri mesece je preživel v bolnici. Poklicali so zdravnike s celega sveta. Njegov bančni račun se je izpraznil. Svoj dom je moral prodati, da je lahko plačal bolnišnične račune. Revmatoidni artritis se je privlekel v vsak njegov sklep, dokler bolečine ni mogel več prenašati. Padel je v komo za skoraj štiri mesece. Ker je bil rimokatolik, so poklicali njegovega duhovnika, da mu je podelil zadnje zakramente njegove cerkve. Ko je ležal v komi, se je zavedal, kaj duhovnik počne, toda ni mogel komunicirati, ker je bil paraliziran. „Niti s trepalnico nisem mogel pomigniti,“ se je spominjal. Kako bi se počutili, če bi vam duhovnik podelil zadnje zakramente – zadnji obred v Rimokatoliški cerkvi, preden umreš?

Takoj ko je duhovnik odšel, je drug duhovnik vstopil skozi zid in šel do njegove postelje. Na njem je bilo nekaj drugačnega. Oblečen je bil popolnoma v belo. In ta novi duhovnik se je sklonil k umirajočemu človeku in ga poklical po imenu. Rekel je: „Nimaš težav. Potrebuješ samo vero v Boga.“

Seveda si je moški, ki je ležal tam, mislil: „Kakšen čuden duhovnik pa je to? Jaz nimam težav? Ležim v komi. Ne morem komunicirati. Artritis imam v vsakem sklepu, imam spinalni meningitis. Moral sem prodati svoj dom. Bančni račun je izpraznjen. Ali to ni težava?

Toda ta drugi duhovnik je dejal: „Jaz sem Jezus iz Nazareta in te bom sedaj ozdravil.“

Kaj ni to čudovito? Jezus mu je rekel: „Ko bom zapustil to sobo, želim, da vstaneš s postelje. Obrij se, umij in zapusti to bolnico. Pojdi do prve knjigarne, ki jo najdeš in kupi biblijo. Začni brati od Janezovega evangelija. Našel boš pot do večnega življenja.“

Oh, aleluja! Moški nam je povedal, da se je Jezus obrnil in odkorakal nazaj naravnost skozi zid. Ko mi je moški pripovedoval to zgodbo, me je pogledal in rekel: „Brat Schambach, sprašujem se, zakaj ni enostavno uporabil vrat.“

Rekel sem: „On je vrata!“

On lahko vstopi, kjerkoli že si. Lahko pride naravnost v tvoj avto. Lahko te obišče v tvoji službi. Lahko vstopi v tvojo spalnico. Ni pomembno, kje si, Jezus je vrata. On bo vstopil.

Ko je Jezus odšel iz sobe, je moški vstal s postelje in se začel briti. Medicinska sestra je prišla po prstih notri. Hotela je potegniti čez njega rjuho, ker je videla, da je prvi duhovnik odšel. Toda zagledala je prazno posteljo. Stekla je v kopalnico in mu rekla: „Prosim, pojdite nazaj v posteljo. Kaj ne veste, da umirate? Duhovnik vam je podelil zadnje zakramente.“

Moški ji je odgovoril: „Pomiri se, ljubica. Drug duhovnik je prišel in mi na novo podelil ‘prve zakramente’. Živel bom.“

Ko imaš lastno izkušnjo z Bogom, nisi nikoli prepuščen na milost ali nemilost človeka z argumentom. Ljudje bodo prišli do tebe in rekli: „Ne verjamem v ozdravljenje.“ Vse kar rabiš je, da se zasmeješ in rečeš: „Potem pa kar ostani bolan. Mene pa je moj Bog ozdravil.“

17
R.W.-jev srednješolski buli

Ko sem bil v srednji poli, sem bil samo majhen fantič – 183 centimetrov, 80 kilogramov. Razlog, zakaj sem se počutil majhnega, je bil v tem, da je bil v mojem razredu fant, visok 198 cm. Tehtal je kakih 135 kilogramov. Rad me je imel. Tako me je imel rad, da me je vsak dan pretepal. Klofutal me je po glavi. Obrnil sem se in mu rekel: „Zaletel sem se v tvojo roko, oprosti mi.“ Nisem se hotel zapletati z njim.

Ko me je zagledal, ko sem prihajal po hodniku s knjigami, mi je izbil knjige iz rok in me spotaknil. Pobral sem se in se mu opravičil, da sem se zaletel v njegovo nogo. Vzel me je na piko. Celo deveti, deseti in enajsti razred sem to prenašal. Moje goleni so bile modre in črne. Izrabil sem tri sete knjig in to ne od učenja. Vse dokler sem bil to pripravljen prenašati, se je znašal nad mano.

Nekega dne sem bil sam doma. Vsi ostali otroci so šli nekam z mamo. Bil sem sam v hiši, v kopalnici, zgoraj do pasu slečen in gledal v ogledalo. Ko smo mladi, stojimo pred ogledalom in napenjamo mišice. Gledal sem v ogledalo in govoril: „Charels Atlas!“ Potem sem rekel: „JA! Nikogar ni, ki bi te lahko tepel! JA! Naslednjič, ko te bo velikan klofnil po glavi, se obrni in ga izzovi. JA!“

Seveda, ni ga bilo zraven. Toda bil sem psihično napolnjen. Ogledalo naredi čudeže zate.

Naslednje jutro sem šel skozi vrat v dolg šolski hodnik. Tam ni bilo izhodov. Takoj, ko sem vstopil, sem ga zagledal, kako prihaja naproti. Hodil sem po hodniku in ga spremljal z očmi. Srce mi je razbijalo. Nekaj v meni mi je govorilo: „Spomni se prejšnje noči v ogledalu.“

Mislil sem si: „Tiho bodi tam notri.“ Izgubil sem zagon.

Bil je kakih petnajst metrov od mene… pa potem deset, sedem in moje oči so ga spremljale. Kmalu je bil blizu in zatem šel mimo mene. Končno sem zadihal. Uf!

Toda ravno ko sem že mislil, da sem ven iz nevarnosti, se je nekako prikradel do mene in me še enkrat klofnil po glavi. Še preden sem se zavedel, kaj delam, sem se obrnil, spustil knjige in rekel: „Počakaj!“

Obrnil se je s trapastim izrazom na svojem obrazu. Odložil je svoje knjige na tla. Rekel je: „Čakal sem te tri leta.“

Gledal sem ga in usmeril svoj prst na njega in nekaj sekund nisem rekel nič. Zmrznil sem. Nisem mogel govoriti. Stal sem in se tresel, dokler ni končno prišlo iz mene: „Zadnjič si me udaril.“

Napadel me je, jaz pa sem noge zakopal v tla. Odločil sem se, da ne bom več bežal. Dovolj sem imel. Sit sem bil. Utrujen sem bil od tega. Nič več ne bom moder in črn. Nisem imel več denarja za kupovanje novih knjig. Rekel sem: „Ti in jaz, zdaj pa zares.“

Bila sta samo dva udarca. Udaril sem ga in padel je na tla. Nokavtiral sem ga. Kakšno veselje je to bilo. Poklical sem vse prijatelje, da so lahko videli, kaj sem naredil… „Poglejte! Poglejte! Uspel sem!“

Potem sem postal jezen. Mislil sem si: „Vsa ta leta me je slepil. Nisem vedel, da ima tako šibko čeljust. Če bi to storil pred tremi leti, bi si prihranil vso to zmešnjavo.“

Ne trudite se me soditi po tistem dogodku, ker takrat še nisem bil odrešen. Takrat sem bil majhen hudiček. Toda ko me je Bog odrešil, me je Bog spomnil na tisti dogodek, da bi razumel, kaj je Jezus naredil hudiču pred 2000 leti. Ti in jaz se ne rabiva bati hudiča, ker ima šibko čeljust in ga je Jezus že nokavtiral!
18
Čudežni bombon

Ne samo, da molim nad robčki, tudi nosim jih. Pavel je vzel kose tkanine s svojega telesa in jih poslal bolnim, šibkim, okuženim in demonsko obsedenim. Biblija pravi, da jih je vzel s svojega telesa. Torej jih je moral imeti prej na svojem telesu. Ko pridigaš ali moliš, slaviš pod maziljenjem Svetega Duha, to predre vse, kar imaš na sebi. Niso koščki tkanine tisti, ki ozdravljajo. Če bi tkanina zdravila, potem ne bi bili bolni. Tisto, ki je za tam koščkom tkanine – vera posameznika – je ta, ki povzroči ozdravljenje.

Neko noč v Philadelphiji, je do mene prišla neka ženska in mi podala bombon, da ga nosim. Že samo če me pogledate, lahko veste, da imam rad bombone. Torej sem ga sprejel in se ji zahvalil zanj. Rekla je: „Ta ni zate.“

„No,“ sem rekel, „pravkar si mi ga dala.“

Odgovorila je: „Želim, da ga nosiš.“

Rekel sem ji: „Počasi, punca. Jaz ne nosim bombonov. Jaz bombone jem. Kaj je narobe s tabo?“

Odgovorila mi je: „No, brat Schambach, nosil boš ta bombon, medtem ko pridigaš.“

Ste že kdaj naleteli na trmoglavo žensko? Veliko žensk je, ki ne bo nikdar sprejelo ‘ne’ za odgovor – vztrajale bodo in prejele, kar jim je Bog obljubil. To je bila ena tistih žensk. Rekla je: „Nosil boš ta bombon.“

Rekel sem ji: „Ne, ne bom ga nosil, ženska. Kaj je narobe s tabo? Drugi pridigarji me že ogovarjajo, ker nosim kose tkanine na sebi. Če ugotovijo, da nosim še bombone, bo moje ime umazano.“

Rekla je: „Brat ‘Umazani’, nosil boš ta bombon.“

Bila je zelo vztrajna. Rekel sem ji: „Ne bom ga nosil.“ Enostavno sem se želel umakniti iz tega. Rekel sem: „Zakaj ne prineseš tkanine, kot vsak drug? Dal ti jo bom. Na, vzemi moj robček!“

„Ne, nočem ga,“ je rekla. „Imam robčke iz tvoje pisarne. Imam jih od Orala Robertsa. Imam jih od T. L. Osborna. Imam sestro na psihiatrični kliniki. Tam je že trideset let. Pošiljam ji te robčke, toda njeno pošto pregledajo in vejo, kaj so ti robčki. Ti robčki končajo v košu za smeti. Pravkar sem prišla od tam in povedali so mi, da lahko sestri pošljem bombone. Sedaj bova ti in jaz prelisičila hudiča. Izgnala ga bova s tem bombonom.“

Pogledal sem jo in ji rekel: „Daj mi ta bombon!“ Dal sem ga v svoj levi žep in začel pridigati. Vrnil sem ji ga ob koncu srečanja. „Pošlji ga svoji sestri,“ sem ji rekel.

Šest mesecev kasneje sem prišel nazaj v to mesto in sem pridigal v Metropolitan Opera House. Prejemal sem nabirko tisto noč, ko sem videl vstopiti dve gospe. Če sem iskren, se gospe z bombonom nisem spomnil. Prišla je do odra in vrgla svoj dar v nabirko in rekla: „Slava Gospodu, brat Schambach.“

Rekel sem: „Slava Gospodu.“

Rekla je: „To je moja sestra.“

Odgovoril sem: „Pozdravljena sestra, vesel sem, da si prišla v cerkev.“

Rekla je: „Brat Schambach, rekla sem, to je moja sestra.“

Spustil sem koš, jo prijel za roko in rekel: „Dobrodošla na našem srečanju.“ Nisem je želel užaliti.

Rekla je: „Brat Schambach, ali se spomniš, kdo sem jaz?“

Odgovoril sem ji: „Ne, gospa, žal mi je, res se ne.“

Rekla je: „Jaz sem tista, ki ti je dala bombon.“

Ustavil sem nabirko in rekel: „Vsi se usedite. Pozabite na nabirko. Želim slišati tole.“

Tisto noč nisem prišel do pridiganja. Tista ženska je pretresla dogajanje. Povedala je zgodbo, ki sem vam jo jaz pravkar povedal. Potem je rekla: „Poslala sem tisti bombon v psihiatrično bolnico in tisti trenutek, ko je ugriznila vanj, je ugriznila v Božjo moč. Demoni so jo takoj zapustili in prvič po tridesetih letih je bila pri zdravi pameti.“

Bolnišnično osebje ni poklicalo sestre še dva tedna. Si predstavljate telefonski klic: „Pridite po svojo sestro.“

„Kako to mislite, pridite ponjo. Je mrtva?“

„Ne! Ni mrtva!“

„Kaj pa je narobe?“

„Ne vemo. Vemo samo, da smo v zadnjih dveh tednih na njej naredili serije preiskav. Preiskal jo je prav vsak psihiater in psiholog, ki je imel kadarkoli kaj opravka z njenim primerom. Prvič v tridesetih letih je vaša sestra pri zdravi pameti.“

Kakšen čudež! Tista ženska se je pridružila cerkvi v Philadelphiji, kjer je bil včasih pastor moj svak, Rev. Harry Donald. Nadaljevala je z normalnim življenjem in začela tudi delati, samo zato, ker njena sestra ni obupala nad njo!

Toda pridigar bi jo kmalu stal njenega čudeža… „Ne bom nosil tistega bombona!“ Naučil sem se svojo lekcijo tisto noč!“

19
Smrt uporniškega najstnika

Ko sva z ženo zaključila šolo leta 1950, sva bila pastorja v cerkvi v Glassport, Pennsylvanii, v predmestju Pittsurgha. V tej cerkvi je bila mlada ženska, ki je izgubila svojo mamo in očeta. Imela je brata, starega šestnajst let, za katerega je bila odgovorna.

Postil sem se in molil za tega fanta. Imel sem celonočna molitvena srečanja. Včasih sem se postil cele tedne. Nekega večera je prišel v cerkev. V svoji roki je držal čelado. Pripadal je motoristični bandi, prepoznani po črnih jopičih.

Njegova sestra ga je pripeljala v cerkev in bil sem navdušen. Rekel sem: „Oh, Sveti Duh, danes ga moraš odrešiti.“

Za našo cerkev so smo naročili izdelavo klopi. Na eni strani so bile stisnjene ob zid, da ljudje ne bi mogli oditi. Tako so mi jih izdelali po naročilu. Tisti večer, ko sem dal poziv za spokorjenje in sprejetje Jezusa za svojega Odrešenika in so ljudje hodili naprej do prižnice, je samo sedel tam, solze so mu tekle po licih. Medtem ko so peli pesem povabila, sem šel nazaj in zdrsnil v klop – vedel sem, da ne more ven. Objel sem ga z roko. Jokal sem z njim in rekel: „Dajmo fant. Molil sem zate. Postil sem se zate. Ta noč je tvoja noč. Jezus želi priti v tvoje življenje.“

Rekel je: „Oh, ne nocoj, pridigar. Mladenič sem še. Še celo življenje imam pred sabo. Želim videti, kako je služiti hudiču, potem bom prišel. Ne nocoj.“

Potem sem postal oster. Rekel sem: „Človek, kaj je narobe s tabo? Kdo misliš, da si? Nimaš zagotovljenega jutrišnjega dne. Sploh ni pomembno, koliko si star.“ Objel sem ga. Jokal je. Sveti Duh je topil njegovo srce, toda zavrnil je Boga.

Kakih dvajset minut se mi je izmikal. „Ne nocoj, pridigar. Enkrat drugič.“

Odkorakal je iz cerkve. Ob 3.30 zjutraj me je telefonski klic dvignil iz postelje. Bila je sestra tega mladeniča. Jokala je. „Brat Schambach, ali bi opravili pogreb mojega brata?“

Rekel sem: „Oh, ne. Nisem vedel, da imaš še enega brata.“

Odgovorila je: „Saj nimam. To je ta, ki je bil zvečer v cerkvi.“

Ni čudno, da sem ga nagovarjal in prosil 20 minut. Sveti Duh mi ni pustil, da ga kar spustim. Tega ne počnem pogosto. Ljudem rečem: „Če želite iti v pekel, si sami pomagajte.“ Toda Sveti Duh mu je dal še dvajset minut.

Vprašal sem, kaj se je zgodilo.

Zmenjen je bil s tristotimi pripadniki njegove motoristične bande, da se peljejo iz mesta Elizabeth v Pittburgh. Čelado je imel na glavi,vizor spuščen. Tisti motoristi so se vozili 110 km/h. Prepričan sem, da je Sveti Duh še vedno delal na njem. Mogoče so mu vroče solze vrele iz oči. Mogoče ni videl, kam gre. Kar pa vemo, pa je, da je zapeljal na srednji pas med cestami naravnost v nasproti vozeči promet. Težek priklopnik, naložen s 40 tonami jekla, se je peljal navzdol. Motor se je zaletel naravnost v hladilnik težkega tovornjaka, ki ga je pokopal pod sabo.

Mladenič je bil v trenutku mrtev. Šel sem v Duchane, Pennsylvanio, v pogrebni dom. Tam je bilo 300 mladeničev, ki so kadili marihuano in čakali na pogreb. Že samo sprehod skozi tisto skupino me je naredil omotičnega. Šel sem notri in pogrebnik je prišel do mene. „Ali ste vi pridigar?“

Rekel sem: „Sem.“

Rekel je: „Pohitite in zaključite čim prej, da ga lahko dam v zemljo. Ne želim, da se ta mladina potika tukaj.“

Odgovoril sem mu: „Skrbite za svoje delo. Vi ste pogrebnik. Jaz sem Božji človek tukaj. Prišel sem podati Besedo na pogrebu. Ne bom pridigal praznim stolom. Lahko imaš to telo, toda jaz bom pridigal tem otrokom. Če ne bodo prišli notri, bom pridigal na pločniku.“

Šel sem ven na pločnik in se predstavil: „Jaz sem pastor tukaj. Prišli ste, da izkažete spoštovanje svojemu prijatelju. Kje bi to želeli storiti, tukaj zunaj ali notri.“ Vsi so mi sledili notri.

Bil sem svež iz biblične šole. Še nikoli nisem opravljal pogreba. Sploh nisem vedel, kako.

Seveda je bila krsta zaprta, ker je bilo telo tako poškodovano. Prijel sem rože, ki so bile na krsti in jih vrgel na tla. Zgrabil sem krsto in jo odpeljal direktno pred te najstnike. Z roko sem udaril po krsti in rekel: „Tukaj ležijo ostanki vašega prijatelja. Če ta mladenič ni predal svojega srca Bogu, potem ko je šel z najinega srečanja, je njegova duša v peklu.“ Vsi so skočili pokonci, jezni. Toda rekel sem: „Tukaj je pridigar, ki vam ne bo lagal. Ne bom lagal in šel v pekel za nikogar.“

Veliko pridigarjev laže nad krstami vsakič, ko koga pokopljejo. Nekateri ljudje so tako pokvarjeni, da jih morajo priviti v tla – potem pa stojimo nad njimi in rečemo: „Bil je čudovit človek.“

Pogledal sem te otroke in rekel: „Dal sem temu fantu sedem ur svojega življenja. Odrekel sem se 21-im obrokom zaradi njega. Postil sem se in molil sem zanj. Imel sem celonočna molitvena srečanja. Molil sem zanj. Prejšnji teden sem ga ujel v kot – on pa je zavrnil Boga.“

Podal sem klic za spokorjenje in sprejetje Jezusa za Odrešenika. 150 od 300 otrokje prišlo, pokleknilo okrog krste in izročilo svoja življenja Jezusu Kristusu.

Ali vam želim povedati, da je tisti mladenič moral umreti, da bi se 150 ljudi odrešilo? Ne, to je že bilo narejeno. Poznam nekoga, ki je umrl pred 2000 leti, da bi se ves svet lahko rešil!

Če danes zaslišite Njegov glas, ne zakrknite svojih src kakor ob uporu.
Hebrejcem 3,7; Hebrejcem 3,15; Psalm 95

Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj.
Razodetje 3,20

20
Drama z zamujenimi najemninami

Nekega večera na evangelizacijskem srečanju se je neka gospa napotila navzdol proti odru velikega avditorija. Solze so ji tekle po obrazu. V rokah je držala dolgo polo papirja.

Zbranih je bilo 1500 do 2000 oseb in vsi so bili blagoslovljeni, razen ona. Obupano je jokala, tako močno žalovala, da se je nekako dotaknilo vseh zbranih.

Rekla je: „Brat Schambach, izselili me bodo iz moje hiše. Štiri mesece zamujam s plačilom najemnine.“ Dvignila je papir. „Tukaj je nalogza izselitev. Jutri zjutraj ob desetih, bodo zložili vse na pločnik.“

Skočil sem z odra in rekel: „Ženska, hudič je lažnivec. Ne bodo te izselili ven na pločnik. Ti si Božji otrok.“

Vprašala je: „Toda kaj pa ta nalog za izselitev?“

Vzel sem ga, ga strgal in vrgel pod oder. „To je tvoja težava. Gledaš na okoliščine. Če boš nadaljevala s tem, ne boš imela vere. Moraš začeti gledati v biblijo.“

Toda Bog bo po svojem bogastvu v veličastvu potešil vse vaše potrebe v Kristusu Jezusu.
Filipljanom 4,19

Razlog, zakaj bolni ne ozdravijo, je v tem, da se preveč zaposleni z gledanjem svojih bolezni. Bolj kot jih gledajo, bolj so bolni. Usmerimo svoj pogled na Božjo besedo.

Naredil sem vse v svoji moči, da bi ohrabril vero te ženske. Glasno je jokala.

Rekla je: „Brat Schambach, moja slepa mama živi z mano in vse kar vidim, je, kako moja slepa mama sedi na stopnicah.“

Rekel sem: „Utihni! Sedaj me pa že vznemirjaš, ženska! (Verjetno je to razlog, da nisem več pastor.) Hudič te ne bo izselil na pločnik. Usedi se v prvo vrsto in me poslušaj pridigati.“

Še nikoli nisem videl takega strahu v posamezniku. Imel sem pripravljeno pridigo, toda nisem je uporabil. Pustil sem vse tiste ljudi in pridigal tisti ženski dobro uro. Potrebovala je to. Sploh nisem pobral darov, dokler nisem nehal pridigati. Potem, ko sem zaključil s pridigo, sem šel do nje in rekel: „Sedaj je čas, da poberemo darove.“

Skoraj se je onesvestila. Pogledala me je in rekla: „Se me ne spomniš? Jaz rabim denar.“

Rekel sem: „Vem to. Kje je tvoja denarnica?“

Rekla je: „Toda jaz potrebujem…“

Vedel sem, da potrebuje denar. Sem dober poslušalec. Povedala mi je, da štiri mesece zamuja z najemnino. Rekla je tudi, „Dala sem moškemu 50 dolarjev, pa jih je vrgel nazaj vame, ker ni bilo niti približno dovolj.“ Slišal sem tisti del. Vedel sem, da ima 50 dolarjev.

Vprašal sem: „Kje je tvoja torbica?“

Rekla je: „Mama jo ima.“ Njena slepa mama je bila na srečanju.

Rekel sem: „Pojdi ponjo. Nekaj boš dala Bogu.“

Razjezila se je name. Vedno lahko prepoznaš, ko se ljudje razjezijo. Toda ostal sem prijazen, ker sem vedel, da bo kmalu spet vesela. Kazal sem ji pot k rešitvi, pa tega ni vedela. Rekel sem: „Nimamo veliko časa. Ura je deset ponoči. Ob desetih zjutraj te bodo prišli izseliti. Naredi, kar ti rečem, ženska.“

Lahko bi vzel denar iz nabirke in lahko bi plačal njene najemnine. Toda potem bi bila dolžna Gospodu, ker je to Gospodov denar.

Mislil sem si, „Zakaj ne bi spravila vero v dejanja in prejme blagoslov? Ko jo bo Bog blagoslovil, bo dala še svoj dar in vsi bodo blagoslovljeni.“ Tako Bog dela!

Sunkovito je vstala in odšla nazaj po torbico. Videl sem jo prihajati in ji obrnil svoj hrbet, medtem ko sem držal koš za nabirko. Nisem vedel, ali me bo udarila s svojo torbico ali kaj drugega. Sploh nisem želel videti, kaj je dala notri.

Toda izzval sem jo, da da in je dala. Ko je prišel čas za molitev, sem rekel: „Želim, da je tvoja slepa mama prva v vrsti za molitev.“ Njena mama je bila v resnici prva v vrsti. Rekel sem tej ženski: „Stoj za njo.“ Potem sem poklical ljudi v vrsto za ozdravljenje. Položil sem roke na 500 do 600 ljudi tisto noč, vključno s slepo žensko. Zapretil sem demonu slepote. Njene oče se niso nenadoma odprla, takoj, v trenutku – kajti včasih je ozdravljenje postopno. Toda v svojem duhu sem čutil, da jo je Bog ozdravil.

Rekel sem ji: „Mati, ali boste naredili, kar vam naročim?“

Odgovorila je: „Karkoli boste rekli, bom naredila.“ Kakšna razlika med njo in hčerko!

Rekel sem: „Mama, želim, da greste danes domov in ne govorite nič drugega, kot samo ‘Hvala ti Jezus, ker si mi dal popoln vid.’ Brez prestanka se mu zahvaljujte, dokler glave ne položite na vzglavnik. Zbudili se boste s popolnim vidom.“

Rekla je: „Naredila bom to.“ Pomikala se je ob ograji in rekla: „Hudič, lažnivec si. Nisem več slepa. Zahvaljujem se ti Jezus za popoln vid.“

Rekel sem: „Kar tako naprej, mama, celo pot domov.“

Potem je nastopil čas, da molim za tisto žensko. Tudi nanjo sem položil roke. Molil sem zelo preprosto molitev. Rekel sem: „Gospod, ne vem, kako boš to storil.“ Prav tako ne vem, kako ozdravlja ljudi. Vem samo, da On to dela. Torej sem molil: „Prosim te, da storiš čudež in plačaš dolg od te ženske.“ Potem sem rekel tej ženski: „Poglej me. V Jezusovem imenu ti ukazujem, da greš domov in razpakiraš tiste kovčke.“

Rekla je: „Kako veš, da imam stvari spakirane?“

Odgovoril sem ji: „Glede na to, kako govoriš, sem presenečen, da se še nisi preselila.“

Rekla je: „Pol jih imam v bratovi hiši.“

„No, dobi jih nazaj,“ sem odgovoril. „Nikamor ne greš.“

To je bilo v nedeljo ponoči. V ponedeljek zvečer sem se pripravljal, da začnem pridigati, ko so se zadnja vrata na široko odprla. Tista ženska ni vstopila, skoraj priletela je v prostor. Izgledala je, kot da leti! Bila je na pol poti do odra, ko sem jo ustavil.

„Se me ne spomniš?“ me je vprašala.

Rekel sem: „Vem, kdo si. Ampak ne bom spustil priložnosti za pridiganje. Želim te vprašati eno vprašanje. Zakaj nisi včerajšnjo noč tako prišla v cerkev?“

Včasih dopustimo svojim težavam, da nam pridejo do živega.

Rekel sem: „Način, na katerega si nocoj prišla v to stavbo, je način, na katerega moraš vedno priti v cerkev, ne glede na težave, s katerimi se soočaš. Psalm 100,4 pravi: „Vstopite skozi Njegova vrata z zahvaljevanjem, v Njegove dvore s slavljenjem; bodite mu hvaležni in blagoslovite Njegovo ime.“ Ko te pogledam, lahko rečem, da je Bog nekaj naredil. Pridi sem dol.“

Rekla je: „To jutro sem se zbudila ob vonju kuhane kave, popečene slanine in pečenih domačih piškotov. Usedla sem se na postelji ob vonju tega zajtrka. Pogledala sem proti postelje moje slepe mame, ki je bila prazna. Hitro sem se ogrnila in stekla v kuhinjo. Tam je moja mama pripravljala zajtrk. Šestnajst let je bila slepa, brat.“

Rekla ji je: „Mama, kaj delaš?“

Njena mama ji je odgovorila: „Brat Schambach mi je rekel, da se bom zbudila to jutro in videla in Božji mož je imel prav. Vsa ta leta si mi pripravljala zajtrk – pomislila sem, da ti pripravim najboljši zajtrk, kar si ga kdaj imela, hčerka.“

Hčerka je rekla: „Nisva jedle zajtrka. Imela sva cerkev v kuhinji ob osmih zjutraj. Ob desetih naj bi prišel uradnik. Pogledala sem in rekla: „Oh, Bog, če lahko odpreš mamine oči, lahko plačaš najemnino. Vzemi si čas, še vedno imaš dve uri.“

Temu rečem vera. Ne vem, če bi sam to lahko rekel, če bi imel samo še dve uri, toda ko Bog včasih naredi nekaj za nekoga osebno, mu lahko zaupaš za naslednjo prepreko.

Ob 8.30 je prišel poštar. Mislila je, „Mogoče je to način, na katerega bo Bog odgovoril.“ Pobrala je pošto in odprla šest pisem, ki jih je prejela. Saj veste, kako odpirate pošto, ki pričakujete denar. Toda tam ni bilo denarja – namesto tega je prejela račune! Kaj ni to čisto podobno hudiču? Sedaj ko je bila njena vera močna in je zaupala Bogu za denar, je prejela štiri račune. Toda samo položila jih je na mizo in rekla: „Gospod, medtem ko plačuješ najemnino, poskrbi še za te štiri račune!“

Ura je bila devet. Zazvonil je telefon. Bila je ženska, ki se je sploh ni več spominjala.

„No, morala bi se me spominjati,“ je rekla gospa. „Štirinajst ali petnajst let nazaj si mi posodila nekaj denarja.“

„Ja! Sedaj se te spomnim.“ Toda nikoli ni mislila, da bo dobila tisti denar nazaj.

Gospa je rekla: „Ljubica, vem, da si mislila, da ti ne bom nikoli vrnila. Toda preteklo noč me je nekaj zgrabilo.“ Gospa je povedala, da je nakupovala v Chicagu, ko jo je močna sila prevzela in jo odpeljala proti State Street. Znašla se je v Pacific Garden Mission, znani evangelizacijski skupnosti, kjer je do odrešenja prišel tudi Billy Sunday. Tisti kraj sem mnogokrat obiskal. Še vedno deluje in mnogo ljudi se tam spreobrne. Toda ta gospa ni še nikoli v življenju bila v kakšni skupnosti. Sveti Duh jo je tja odvedel in usedla se je v zadnjo klop. Moški je vstal in odšel za prižnico, kjer je podal pridigo. Ob koncu je dal poziv za spokorjenje in sprejetja Jezusa za Odrešenika. Gospa je vstala. Ista moč, ki jo je privedla na to mesto, jo je tudi odpeljala do oltarja. Bila je na kolenih in ob oltarju prejela odrešenje.

To je najboljši del zgodbe, če mene vprašate. Ta ženska ni bila le odrešena, toda ko je tam klečala, je prejela še drugi blagoslov. Slišala je Božji glas. Bog ji je rekel: „Se spomniš ženske, ki ti je posodila denar pred štirinajstimi leti?“

Rekla je: „Da, Gospod, spomnim se.“

Bog je rekel: „Želim, da ji plačaš nazaj. Povrnitev se to imenuje, kjerkoli je možno.“

Rekla je: „Gospod, ugotovila bom, kje stanuje in ji bom poslala ček.“

Bog ji je rekel: „Nobenega čeka. Potrebuje gotovino in želim, da ji ne le vrneš, kar ji dolguješ, temveč da ji daš 6% obresti za štirinajst let.“ Bog je pravičen Bog, kajne?

Rekla je: „Toda Gospod, ne vem, kako priti v stik z njo.“

Bog ji je povedal telefonsko številko! Bog ve celo vašo telefonsko številko. Ve vaš rok – in ve, kje vas najti, da bo rok ujet. Rekel je: „Potrebuje do desetih dopoldne.“

Ženska, ki je bila na pragu izselitve, je šla do hiše stare prijateljice po svoje denar in prišla nazaj nekaj minut pred deseto. Uradnik je bil tam. Odštela je štiri mesece zamujene najemnine in štiri mesece vnaprej. Uradnik je strgal odločbo o izselitvi.

Ko je ženska končala svojo zgodbo, sem imel le eno vprašanje zanjo: „Ali nisi vesela, da si zaupala Bogu?“

Aleluja! Nimaš nobenih težav. Vse, kar potrebuješ, je vera v Boga!

21
Čudež v kisikovem šotoru

Mlado sedemnajstletno dekle je v New Yorku umiralo zaradi tuberkuloze. Eno pljučno krilo je odpovedalo. Drugo je delalo samo še polovično. Bila je v kisikovem šotoru..

Bila je del denominacijske cerkve. Ljudje iz njene cerkve so ljubili Boga in bilo odrešeni. Toda niso verovali v nadnaravno ozdravljenje. Seveda nas nadnaravno ozdravljenje ne naredi kristjane. Kri Jezusa Kristusa nas naredi kristjane, ker je plačal ceno za naše odrešenje na Kalvariji.

Mlado dekle je umiralo. Njen zdravnik, ki je bil kristjan, ji je rekel: „Umrla boš in prav nič ne moremo storiti glede tega. Tuberkuloza se je razširila. Z enim pljučnim krilom je konec. Drugo je napol odpovedalo. Poslal te bom domov, da boš lahko svoje zadnje dni preživela z družino.“

Dihala je čisti kisik. Ležala je v kisikovem šotoru in čakala smrt – stara sedemnajst let, njena teža pa je padla na samo 34 kilogramov. Bila je čudovito mlado dekle, toda odhajala je. Ne recite mi, da Bog to dela ljudem. Ne bi služil Bogu, ki dela take stvari. Bog je dober Bog. On obljublja lepoto za pepel.

Tat prihaja samo zato, da krade, ubija in uničuje. Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju.
Janez 10,10

Zdravnik je poslal dekle domov, da umre. Ležala je tam z dvignjeno glavo, da je lahko brala biblijo. Sprejela je dejstvo, da bo umrla. To je tisto, kar ji je bilo rečeno. Ti si samo tisto, kar si bil naučen. Zato moraš paziti, kam hodiš v cerkev. Tega ne morem dovolj poudariti. Dekle je bralo Petrovo pismo: ‘Sam je na Svojem telesu nesel naše grehe na križ, da bi mi, mrtvi za grehe, živeli za pravičnost…’“ (1 Peter 2,24). Ko je prebrala te besede, je odložila biblijo in začela slaviti Boga.

V joku je rekla: „Oh, Gospod, tako vesela sem, da te bom videla. Vem, da bom umrla. Zdravniki pravijo, da ne morejo prav nič več narediti zame. Toda hvala ti, ker si me odrešil. Hvala ti, ker si me opral v krvi.“ Slavila je in se zahvaljevala Bogu, da jo je rešil in se potem vrnili nazaj k branju istega verza, ki ga je pravkar prebrala.
„Sam je na Svojem telesu nesel naše grehe na križ, da bi mi, mrtvi za grehe, živeli za pravičnost…“ Toda tokrat se ni ustavila. Nadaljevala je:
„…po njegovih ranah ste bili ozdravljeni.“

Te besede so ji izstopile kot neonski napis. Rekla je: „Oh, poglej, kaj sem našla.“ Tam ni bilo nobenega pridigarja, ki bi ji razlagal. Nikogar drugega ni bilo, kot Božja beseda. Rekla je: „Gospod, pravkar sem te nehala slaviti za prvi del, sedaj pa te bom še za drugi del. Ti si me že ozdravil. Jezus, žal mi je, da se še ne bova videla. Nameravam še nekaj časa ostati tukaj.“
Kaj ni to čudovita vera? Aleluja! „Ne bom prišla, kot je bilo načrtovano,“ je rekla. „Premislila sem si, ker sem našla nekaj resnice – in resnica je tista, ki nas osvobodi.“ Začela je slaviti Boga za popolno zdravje. Ni pridobila teže kar takoj. Še vedno je tehtala 34 kilogramov. Potegnila je zadrgo in odprla tisti kisikov šotor in glasno poklicala mamo. „Mama, pridi hitro!“

Njena mama je mislila, da je to dan, ko bo njena hči umrla. S težkimi koraki je prišla po stopnicah. „Kaj je, ljubica? Kaj je?“

„Oh, mama, poglej, kaj sem našla. Preberi to.“

Njena mama je momljala skozi vrstice, potem pa rekla: „Prebrala sem. Sedaj pa se uleži.“

Hčerka je rekla: „Oh, nisi prav prebrala. Kaj ne bi še enkrat prebrala? Mama, pravi, da sem ozdravljena. Pred dva tisoč leti me je Jezus ozdravil.“

Kaj ni nenavadno, kako lahko nekateri ljudje berejo in ne dobijo nič iz tega? Mama je pogledala svojo hčerko in začela jokati.

„Kaj je narobe, mama, zakaj jokaš?“

„Zdravnik mi je povedal, da boš na dan, ko boš umrla, izgubila razum.“

Kaj ni nenavadno, da ko začneš zaupati Bogu, ljudje mislijo, da izgubljaš razum? Ko pa si pripravljen umreti, potem pa si zanje v redu, normalen, razumen človek. „V redu je, če si veren, samo ne pojdi predaleč s tem. Ne bodi fanatik!“ Ni ti treba verjeti tega!

Njena mama jo je v postelji pokrila nazaj. Toda hčerka ji je rekla: „Mama, ne bo umrla. Pojdi dol in mi pripravi zajtrk. Želim slanino in jajca, pomarančni sok, polnozrnati toast in kavo.“

Mama ji je odgovorila: „Sedaj pa res vem, da ti je razum odpovedal. Saj nisi ničesar pojedla v desetih mesecih.“

Rekla je: „Nisem slišala tako močne resnice v desetih mesecih. Pojdi dol in mi pripravi zajtrk, ven grem od tukaj.“

Mama ji je popravila odejo in se izmuznila iz sobe. Komaj je zaprla vrata, že je dekle odpela zadrgo na kisikovem šotoru. Svoje koščene noge je potegnila s postelje in se odmajala do omare. Iz nje je vzela eno od oblek, ki jo je nosila, ko je imela 60 kilogramov. Na njej je sedaj izgledala kot ogrinjalo. Na noge je nataknila copate in odšla po stopnicah do kuhinje, odprla vrata in vprašala: „Ali je moja slanina z jajci že pripravljena?“ Usedla se je k zajtrku in rekla: „Gospod, blagoslovi to hrano in moje popolnoma novo telo. Ne bom umrla, živela bom.“

Naslednji dan je odšla k zdravniku. Rentgenski posnetki so pokazali dve popolnoma novi pljučni krili in nobenega sledu o tuberkulozi. Sedaj živi v New Yorku. Poročena je in rodila je tri otroke. Močna je v svojem življenju, kajti slišala je resnico.

Ljudje pravijo: „Moja cerkev tega ne verjame.“ Toda tudi njena ni. Še njena mama ji ni verjela. Nikogar ne rabite – potrebujete le Božjo besedo. Stojte trdno na tej besedi.

22
Mož zavit v rjuho

Pridigal sem v Houstonu, Texas, ko je ženska prikorakala na moje srečanje z rjuho na ramenih. Spraševal sem se, kaj ima v tisti rjuhi. Kmalu sem izvedel, kajti prišla v prav do sredine oltarja in jo spustila pred moje noge. Pridigal sem – in zmedla je moje srečanje. Ko je odgrnila rjuho, je bil v njej moški – njen mož! Tehtal je le 29 kilogramov.

Rekla je: „Moj mož je včasih tehtal 100 kilogramov.“ Sedaj je izgledal kot živi okostnjak. Zaradi vonja bolezni tega človeka sem skoraj padel skupaj. Vedel sem, da je rak. „Vzelo mi je celo noč, da sem prišla sem, pridigar. Sedaj naredi, za kar te je Bog poklical. Ozdravi tega človeka.“

To so situacije, ki ti pomagajo ugotoviti, ali si poklican in poslan, ali pa si se kar sam odpravil.

Misliš, da bo Bog razočaral tako vero? Nisem šel kar takoj položiti rok. Želel sem kaj več izvedeti o tem moškem.

Ženska je rekla: „Prihajam iz New Orleansa. Zdravnik mi je včeraj povedal, da ima mož še 72 ur življenja pred sabo. Eden od teh dni je že porabljen. To pomeni, da imamo samo še 48 ur. Ko mi je doktor povedal novico, sem mu povedala, da bom moža peljala v Houston. Rekel mi je, da nima nobenega smisla, da ga peljem v Houston. Mislil je, da ga želim peljati tukaj do specialistov za rakave bolezni in rekel je, da mi bodo dali enako napoved – da bo mož umrl. Zdravniku sem rekla samo: „To vi mislite.“

To je resnica glede vere, kajne? Včasih moraš pač stati sam. Zdravnik ji je povedal, da ji ne bo dovolil premakniti pacienta, toda rekla je: „On je moj mož. Izpisala ga bom.“ To je ženska, kakršno je dobro imeti. Večina žensk bi se skušala znebiti starega lopova. Ona pa je rekla: „On je moj moški. Ne bom dopustila hudiču, da ga vzame.“

Zdravnik je rekel: „Tisti specialisti vam bodo postavili isto diagnozo.“

Rekla je: „Ne bom ga peljala k specialistom. Peljala ga bom k Božjemu možu.“

Rekel je: „H komu?“

Odgovorila je: „K Božjemu možu.“

Rekel je: „Ne verjamem v to.“

Ona pa je rekla: „Saj vam ni treba. On je moj mož. Jaz verjamem v to. In pika.“

Naj bo vsak človek, vsak demon spoznan, da je lažnivec, toda naj bo Bog resničen. Če je rekel, bo to naredil, če je to izgovoril, bo to pripeljal v izpolnitev!

Rekla je: „Izpisala ga bom.“

Zdravnik je rekel: „Skril bom njegove obleke.“

Rekla je: „Ukradla bom rjuho.“

Pogledal sem rjuho in na njej je bil napis tiste bolnice. Morala jo je ukrasti! Vera nikoli ne obupa. Vera najde pot. Vera sprejme odgovor od Boga. Vera nikoli ne sedi v klopi. Vera stopi ven na vodi. Vera stopi ven na Božji besedi. Vera pravi: „Da, Gospod, vzamem ta odgovor.“ Bog ne more lagati. Verjamem, kar je On rekel.

Rekla je: „Brat Schambach, dajva zaključiti z govorjenjem. Položi svoje roke nanj.“

Nisem mogel prenesti pogleda nanj, ker mi je obupen vonj prihajal naravnost v obraz. Moral sem obrniti obraz, toda dotaknil sem se ga. Rekel sem: „Ti zlobni hudič. Prekolnem te pri koreninah v imenu Jezus in ti ukazujem, da umreš in zapustiš telo tega človeka.“

Ta človek je bil šele v svojih poznih štiridesetih. Hudič ubija ljudi pred njihovim časom. Tat prihaja samo zato, da krade, ubija in uničuje. Videl sem sledove hudiča na njegovem telesu, toda nisem dopustil, da bi ga hudič imel. Rekel sem: „V imenu Jezus, obračam to.“ Vrgel sem rjuho nanj in rekel: „Pelji ga od tod. On je zdrav.“

Ni vstal in začel hoditi. Tehtal je le 29 kilogramov – kosti in koža. Ženska ga je dvignila, ga vrgla nazaj čez rame in odšla, ni ostala niti na nabirki. Na pol poti nazaj se je obrnila in rekla: „Adijo, brat Schambach. Se vidimo, ko prideš v New Orleans.“

Šest mesecev kasneje smo postavili šotor v New Orleansu. Med otvoritvenim večerom sem videl vstopiti velikega moškega. Visok je bil 185 centimetrov in tehtal kakih 100 kilogramov. Nosil je popolnoma novo modro obleko. Nisem vedel, kdo je. Prišel je na oder in spraševal sem se, zakaj so mu moji možje pustili. Sveti Duh jih je moral zamrzniti na njihovih mestih. Nikomur ne pustimo priti na oder. Nenadoma me je tisti človek zgrabil in dvignil s tal. Rekel sem: „Daj me dol.“

Rekel je: „Jaz sem moški, ki je bil v rjuhi.“

Rekel sem: „Nazaj me dvigni. Zaplešiva!“

Kaj ni to čudovito? Šest mesecev kasneje je bil nazaj na normalni teži. Sploh ni vedel, da ga je žena odpeljala v Houston. Skoraj je bilo konec z njim, s samo še 48-imi urami življenja. Ko ga je odpeljala nazaj k zdravniku, so ga pregledali in niso našli nikjer nobene sledi raka.

Ko sem spregovoril raku, sem spregovoril moči obnovitve v njegovem življenju. Spregovoril sem tisti gori. Spregovoril sem v veri, zaupajoč, da bo Bog to naredil. Poklical sem to kot opravljeno. Če Bog pravi, da je zdravnik, imam pravico ga razglasiti za ozdravljenega. Pokliči stvari v obstoj v Jezusovem imenu!

Kajti ne borimo se proti krvi in mesu, temveč proti vladarstvom, proti močem, proti svetovnim gospodarjem teme tega sveta, proti zlem duhovnim silam v področjih neba.
Efežanom 6,12

Pet izmed vas jih bo lovilo sto in sto izmed vas jih bo pregnalo deset tisoč; in sovražniki bodo padali pred vami pod mečem.
3. Mojzesova 26,8

Zakaj?

Otroci, vi ste od Boga in ste jih premagali, kajti večji je tisti, ki je v vas, kot tisti, ki je v svetu.
1 Janez 4,4

23

Bil sem na cestnini, peljal sem se iz Filadelfije v Chicago. Na voljo sem imel precej časa, da ga preživim v avtu (1200 km razdalje). Molil sem v jezikih, prerokoval in plesal. Ste že kdaj plesali, medtem ko ste vozili? Samo Jezus in jaz sva bila v avtu. Samo jaz in Jezus, skupaj preživljala čas. Nikogar ni bilo, ki bi rekel „Nisi v Duhu.“ Samo jaz in Jezus v tistem avtomobilu.

Bil sem na pol poti čez Ohio, ko sem nenadoma začutil močno bolečino v petem rebru. Nagnil sem se preko volana. V tistem trenutku je moja noga stopila na zavoro.

„Stari Uničevalec“ je sedel na mojem ramenu. „Težave s srcem,“ je zašepetal.

Spraševal sem se, kako je prišel v avto, pri vsej tej molitvi v jezikih, prerokovanjih in vpitju? Kako je hudič prišel notri?

Zavil sem k robu ceste in se s hudičem zapletel v pogovor. Vprašal je: „Koliko ljudi si pokopal ta teden?“

Še vedno sem bil sklonjen preko volana, toda pomislil sem, na koliko pogrebih sem pridigal ta teden. „Na štirih,“ sem rekel.

„Zaradi česa so umrli?“ je vprašal.

Kadarkoli hudič skoči nate, ve, kako zmesti tvojo vero – tudi ko moliš v jezikih. Rekel je, „Koliko tvojih bratov je umrlo?“

Rekel sem: „Ruben, Henry, Charles – štirje?“

„Zaradi česa so umrli?“

Če bi videl grob, bi skočil vanj. Tako zelo me je bolelo! Potem pa sem se le zbral in rekel: „Ti umazani, pokvarjeni, lažnivi hudič. Ti si lažnivec. Kako naj imam srčne težave, ko pa Jezus prebiva tam?“

Rekel je: „Še vedno boli, kajne?“

Rekel sem: „Naj boli. V vsakem primeru sem ozdravljen. Če je Bog rekel, da sem ozdravljen, potem sem ozdravljen, ozdravljenje je moje.“

Potegnil sem ključe iz ključavnice za vžig. Zaklenil sem avto in rekel: „Uničevalec, počakaj tukaj. Pridem nazaj. Če imam težave s srcem, te ne bom več videl. Tekel bom okrog te cestnine in tekel, dokler ne zadiham s polnimi pljuči.“ Stekel sem od tam – dokler nisem na polno zajel zraka. Ko sem pritekel nazaj, sem se počutil tako dobro, da če bi videl Mohammed Alija, mislim, da bi ga lahko premagal.

Ko sem prišel nazaj k avtu, nisem hudiča nikjer več našel. Rekel sem: „Kje si, hudič? Kje si? Želim, da veš, ozdravljen sem!“

Toda hudiča že dolgo ni bilo več. Samo Jezus je bil tam.

On (Jezus) pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov, ranjen zaradi naših krivd: kazen za naš mir je bila preložena nanj; in po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.
Izaija 53,5

24

Temnopolta ženska, ki je bila slepa 38 let, je bila iz New York City-ja. Stala je v vrsti, pripravljena, da prejme molitev. Tam je na molitev čakalo približno 500 ljudi in pomočniki so njo pripeljali prvo. Ko sem nehal moliti, sem rekel: „Zaupam Bogu, da je opravljeno. Ozdravljena si.“

Rekal je: Ne, nisem.“

Položil sem roko na njen hrbet in jo poskušal premakniti, toda ona se je samo izmaknila. Rekla je: „Nikamor ne grem. Nisi naredil, kar mi je Bog naročil, naj ti povem, da naredi.“

Rekel sem: „Sprejmi v veri.“

Rekla je: „Ne.“ Ženske so lahko trmaste. Rekla je: „Brat Schambach, Bog mi je rekel, naj ti povem, kar moraš narediti. Ne bom šla od tu, dokler tega ne narediš.“

„V redu,“ sem rekel, „kaj ti je rekel.“

Rekla je: „Rekla mi je, naj ti rečem, da mi pljuneš v obraz.“

Rekel sem: „Tega ne bom naredil. Ni higienično. Ni zdravo. Tega ne bom naredil.“

Rekla je: „Da, boš, ker ne bom šla od tukaj, dokler tega ne narediš. Bog mi je rekel, naj ti rečem, da to naredi.“

Ni se je dalo niti malo premakniti. Rekel sem: „Tega ne bom naredil. Ne bom pljunil nate.“

Rekla je: „Brat Schambach, sita sem tega, da sem slepa. Jezus je to naredil, da je ozdravil slepega človeka. Ali si ti boljši kot Jezus?“

Vedela je, kako prizadeti moškega. Rekel sem: „Ugotovil bom, ali ti je Bog res spregovoril.“

Ni hotela odnehati. Hvala Bogu za ženske, ki ne odnehajo. Ne vzemi ‘ne’ za odgovor. Če najdeš nekaj v bibliji, drži se tega. Reci: „hudič, ti si lažnivec.“ Pokaži svojo vero Bogu. Reci: „Bog, poglej, kaj si tukaj rekel. Ti ne moreš lagati. Če si to rekel, potem to meni pripada. Napisal bom svoje ime tukaj ob strani, „Bog, to pripada meni.“

Ženska je zavrnila možnost vdaje. Poznala je Božji glas. Začel sem jokati. Toda naredil sem to, kar ji je Bog rekel, naj bo narejeno. In v trenutku, ko sem to naredil, jo je Božja moč zadela. Po 38-ih letih se je popoln vid vrnil nazaj v njene oči. Tekla je okrog tiste stavbe!

Ne odnehaj. Ne odnehaj! Karkoli ti naroči, da naredi, naredi to. Bog išče poslušnost.

25

Hoteli mi niso všeč.Če pridigam blizu doma, se rad vrnem s svojo posteljo. Živeli smo v Valley Forge, okolici Pennsylvanije. Po evangelizacijskem srečanju v New Yorku, okrog polnoči, sem se vozil domov. Bilo je približno dve uri in pol vožnje. Deževalo je. Hitrost avtomobila sem nastavil na tempomat. CB postajo sem imel vklopljeno; moj kanal se imenuje „Dobra novica.“ Vsakdo želi vedeti, kaj je dobra novica in jim začnem pridigati, da lahko takoj izvedo.

Tisto noč sem dohiteval tovornjak s priklopnikom in voznik je dejal: „Me ti dohitevaš, pridigar?“

Rekel sem: „Jaz sem.“

Odgovoril je: „Vse je prazno. Kar pojdi mimo.“

Prehitel sem njegov sklop vozil. Deževalo je. Brisalca sta delala. Še vedno sem imel vklopljen tempomat, slabih 90 km/h. Vem, da je to prehitro za mokra tla, toda bilo je zgodaj zjutraj in prometa je bilo zelo malo.

Nenadoma sem pred sabo zagledal žensko v belem puloverju v zelenem avtomobilu. Ne vem, kaj se ji je zgodilo, toda avto je bil počez in zapiral oba pasova. Bil sem na mostu, zato ni bilo na cesti odstavnega pasu.

Tam sem bil in z enim očesom gledal v vzvratnem ogledalu 18-kolesni priklopnik, ki je vozil proti meni in avto pred mano, ki mi je zaprl cesto. Ni bilo izhoda. Situacija je bila brez rešitve. Ste se že kdaj znašli v nemogoči situaciji? Nimate se časa prikloniti. Samo eno stvar lahko naredite in to je, da zavpijete „Jezus!“

Ko sem zavpil, je moja desna noga stopila na zavoro. Vsa štiri kolesa so zagrabila in avto je začel drseti. Razdaljo sem že imel preračunano. Še enkrat sem pohodil zavore in zavpil še drugič: „Jezus!“ Tokrat so gume zagrabile. Toda tisti priklopnik se mi je še vedno približeval in počutil sem se kot rezina sira v sendviču.

Vedel sem, da če bo tovornjakar pohodil zavoro, da me bo stisnil med tovornjak in prikolico in me speštal, zato sem še enkrat zavpil. Kaj sem zavpil? „Jezus!“ Kaj ne obožujete tega imena? Moč je v tem imenu. Pogledal sem v vzvratno ogledalo in tovornjakar še sploh ni pohodil zavor. Še vedno je prihajal. Nenadoma se je zapeljal mimo mene, šel mimo mene, mimo avtomobila, ob mostu in v nič se ni zaletel. Kako se je to zgodilo?

Kmalu zatem se je pripeljalo še pol ducata drugih tovornjakov s priklopniki. Videli so situacijo in se počasi ustavili. Preračunali so in ugotovili, da ne bomo mogli priti mimo. Samo eden je prišel skozi – in še ta komaj. Vsi so bili iste velikosti, toda samo enemu se je posrečilo priti skozi.

Naprej po cesti se je prvi tovornjakar ustavil in prišel peš nazaj. „Si ti pridigar?“ me je vprašal.

Rekel sem: „Sem.“

Snel je kapo z glave kljub dežju in se praskal po glavi. Vprašal je: „Kako sem to naredil?“

Rekel sem mu: „Ne boš verjel, če ti povem.“

Rekel je: „Preizkusi me, pridigar.“

Rekel sem: „Ko sem te videl prihajati, sem vedel, da ne vidiš.“

Rekel je: „Nisem videl tistega avtomobila. Videl sem tvoje zavorne luči, ko so se prižgale. Potem sem zagledal tisti avto. Toda če bi pohodil zavore, bi te stlačil.“

Rekel sem: „Brat, zavpil sem Jezusu trikrat. To je bilo vse, kar je bilo možno v tako kratkem času. Jezus je imel tam gor en velik raztegovalnik mostov.“

Jezus je v nemogočih situacijah. Naredil bo pot, tam kjer ni poti. Če si odvisen od drog, to bo On osvobodil. Če si zvezan z alkoholom, te bo On osvobodil. Če potrebuješ krst v Svetem Duhu, te bo On izpolnil z močjo!

On je pot!

26

Dekle, ki je brala svojo biblijo

V Chicagu sem ustanovil cerkev. Bil sem pastor tam, ko je Vrhovno sodišče vzelo biblije ven iz šol. Kristjani so pravzaprav sedeli tam v svojih oblazinjenih klopeh niso naredili nič glede tega. To je razlog, zakaj je naša država v taki zmešnjavi danes. Ko so vzeli biblijo ven iz šol, je filozofija humanizma prevzela njeno mesto.

Tam je bilo šestnajstletno dekle, ki je v tistem času prihajala v mojo cerkev. Ni se posvetovala z mano. Ni se posvetovala s svojimi starši. Ali veste, kaj je naredili le en dan potem, ko je Vrhovno sodišče uradno razglasilo tisto odločitev? Rekla je: „Hudič je lažnivec.“ Ko se je naslednjo jutro odpravljala v šolo, je vzela svojo biblijo s sabo.

Hodila je v eno največjih šol v Chicagu. Med šolskim zborom, je pred 3700 dijaki odšla do odra, se povzpela po stopnicah in odšla do govorniškega odra.

„Vrhovno sodišče pravi, da mi je prepovedano brati biblijo v javni šoli,“ je naznanila. „Sedaj bom brala iz Markovega evangelija, peto poglavje.“ To je moje vrste dekle. Vsi učitelji so obsedeli z odprtimi usti. Nihče je ni ustavil in prebrala je celotno poglavje.

Vsi tisti otroci so razmišljali: „Ko bi še jaz lahko dobil nekaj tistega, kar ona kadi,“ kajti iskali so ultimativno najboljše. Najprej so mislili, da je na drogah. Ni kljubovala šolskim oblastem, kljubovala je Vrhovnemu sodišču ZDA.

Aretirali so jo. Spustili so jo proti varščini, toda naslednji dan je v šolo spet vzela svojo biblijo. V Božji vojski ni prostora za mehkužne. Če si mevža, pojdi služiti hudiču. Bog išče može in ženske, ki jih ni strah boja, se mu zoperstaviti in mu povedati, da je „večji ta, ki je nas, kot ta, ki je v svetu.“ (1 Janez 4,4)

Tokrat so bili novinarji tam. Mislili so si, da bo to naredila še enkrat. Njeni učitelji je sploh niso ustavili. Ravnatelj je sedel tam. Dekle se je odpravilo do govorniškega odra in odprla biblijo. Rekla je: „Danes bom brala iz Matejevega evangelija.“

Aleluja! Aleluja! Bog je uporabil te dogodke, da je obrnil mladino k Sebi. Oblastniki so jo ponovno aretirali. To je ponovila spet in spet in spet. Niso je mogli ustaviti. Lahko bi naredila tako kot preostala cerkev. Lahko bi ostala pasivna glede tega in rekla: „No, tak je pač zakon.“ Toda ni.

Končno so šolske avtoritete rekle: „Ali bi želela imeti svojo učilnico po pouku? Tako bi lahko brala biblijo, kolikor bi hotela.“

To so sporočili dijakom in prvi dan je imela razred velik 750 učencev. Med njimi so bili tudi odvisniki do drog, ki so želeli vedeti, katere droge je vzela. Njeno obnašanje je bilo tako zelo nad povprečjem in spoštovali so jo, ker je ni bilo strah posledic. Želeli so izvedeti, kaj je jemala. Takoj jim je povedala, da je nonstop na najboljši drogi – oprana v krvi Jagnjeta in izpolnjena s Svetim Duhom in ognjem.

Prebujenje je izbruhnilo na njeni šoli. Vidite, hudič nima pojma. Vzel je biblijo ven iz šol, Bog pa je nazaj v šolo postavil žive evangeliste, ki so sledili zapisanim evangelijem. Otroci so prišli do odrešenja. Učitelji so prišli dol, da bi izvedeli, kaj se dogaja… in tudi oni so bili odrešeni! Izpolnjeni so bili s Svetim Duhom. Nekaj od njih jih je v aktivnih službi evangelizacije in poučevanja biblije. In to vse zato, ker je eno šestnajstletno dekle imelo pogum, da je stala za Boga.

27

Prometna nesreča v Baltimorju

Pred nekaj časa sem imel evangelizacijska srečanja v Baltimorju, Maryland.Moje prvo srečanje je bilo na Harford Road. Pred tem prvim popoldanskim srečanjem sem vzel torbo iz avtomobila ter odkorakal do avditorija. Nenadoma sem zaslišal cviljenje gum, ki je prihajalo izza vogala, potem pa udarec avtomobila v nekaj. Mislil sem, da je zadel žival, mogoče psa.

Ne, bil je majhen otrok.

Avto ga je vlekel s sabo lep kos poti.

Namesto, da bi šel v stavbo, kjer so se ljudje zbrali, sem se zavedel, da tečem za tistim avtomobilom. Do takrat, ko sem pritekel do njega, se je že zbrala množica. Policist je bil tam in deček je ležal v mlaki krvi. Telo so stresali krči.

Ni me sram imena Jezus. To sem se že dolgo nazaj odločil. Samo tiste, ki ga preklinjajo ali uporabljajo po nemarnem, je lahko sram. Ni me sram ozdraviti ljudi z uporabo tega imena, naravnost na pločniku.

Torej, pogumno sem se prerinil skozi gručo ljudi. Stali so tam in gledali dečka, kako se v krčih stresa in policist je slekel svojo jakno, da je pripravil vzglavnik zanj. Pokleknil sem poleg njega.

Rekel sem policistu: „Ali lahko molim za fantka?“

Vprašal je: „Ali ste pridigar?“

Rekel sem: „Sem.“

Rekel je: „Kar dajte, pridigar. Slabo izgleda.“

Objel sem fantka s svojimi rokami in začel moliti. Lahko sem čutil, kako vroče puščice švigajo ljudem iz oči. Na glas sem zaklical: „V imenu Jezus!“ Mislil sem: „Blagoslovljen bodi Bog, če ne gredo v cerkev, bodo sedaj imeli cerkev.“

Želel sem uporabiti to situacijo. Molil sem: „Jezus, poklical si me, da uporabljam tvoje ime. Rekel si, da če bom položil roke na bolne, bodo ti ozdravljeni. V Jezusovem imenu, ukazujem krvi, da se zgosti. Ukazujem krvavenju, da se ustavi in da krči prenehajo. Gospod, če so katerekoli kosti zlomljene, ozdravi jih. Daj vsako mišico, vsak kos tkiva, vsako žilo ponovno skupaj. Popolnoma obnovi telo tega dečka do zdravja in ne dovoli, da kakršnakoli poškodba ostane v telesu.“

Ko sem nehal moliti, so krči prenehali. Fant je odprl svoje oči, me pogledal in rekel: „Hvala pridigar.“

Rešilec je prišel, ga naložil in ga odpeljal v bolnico. Vrnil sem se na srečanje v krvavi obleki in začel pridigati.

Ko se je večerno srečanje začenjalo, sem opazil tistega dečka v prvi vrsti, skupaj z očetom, mamo in sedmimi ali osmimi brati in sestrami. Deček je vstal in rekel: „Očka, to je ta človek. On je molil zame tam na uličnem vogalu.“

Človek je pristopil k meni, po licih so mu tekle solze. Rekel je: „Želim seči v roko človeku, ki ga ni sram moliti za nekoga na uličnem vogalu.“ Pogledal me je v oči in rekel: „Želim poznati tega Jezusa, ki prebiva v tebi.“

Celo družino sem popeljal k Jezusu Kristusu. Bili so prvi, ki so se spreobrnili na tistem srečanju v Baltimorju. Danes so še vedno člani cerkve, kjer je moj prijatelj pastor. Je moč v imenu Jezus!

28

Ozdravljenje škilavih oči

Postavljali smo šotor v Sacramentu, Kaliforniji in se pripravljali na popoldansko srečanje. Ženska je pripeljala svojega otroka, ki je imel škilave oči, za molitev. Slišal sem jo jokati zadaj, zato sem šel do nje in jo vprašal: „Kaj je narobe?“

„Oh,“ je rekla, „hčerko sem pripeljala, ki ima od rojstva škilave oči. Prišli sva iz San Francisca po listek za molitev, pa ni srečanja. Prepotovali sva stotine milj. Kaj naj storim? Vem, da če bi jo samo spravila pod šotor, da bi bila ozdravljena.“

Vprašal sem: „Kje je tvoja hčerka?“

Mama je pokazala na deklico v bližini. „Tukaj je.“ Pokleknil sem na kolena in pogledal deklico v obraz – ter videl dve normalni, zdravi očesi.

Vprašal sem: „Ste prepričani, da je to vaša hčerka?“

„Svojo hčerko bom pa že poznala,“ je odgovorila.

Rekel sem ji: „Povedali ste mi, da ima škilavi očesi.“

Mama se spusti na kolena in je pogledala hčerko v oči. Nihče ni položil rok na tisti deklico. Ni ji bilo potrebno iti po listek za molitev. Zgrabila je hčerko in začela teči po šotoru. Bog je naredil čudež. Kdaj je Bog naredil čudež? Bog jo je držal za besedo. Slišal sem jo reči: „Če bi le lahko spravila svojo hčerko pod šotor…“ Verjamem, da so se v trenutku, ko je stopila pod šotor, škilave oči izravnale, kajti Bog je nagradil vero.

29

Največji čudež od vseh

Kamorkoli grem, govorim ljudem: „Bog ima čudež s tvojim imenom pripravljen zate.“ Včasih spodbudim ljudi, da rečejo tistemu, ki na srečanju sedi zraven njih, „Danes je moja noč za ozdravljenje.“

Zakaj to delam? Želim, da bi ljudje vedeli, da je isti Jezus, ki ga je Bog obudil od mrtvih – isti Jezus, ki je odprl slepe oči in dal pohabljenim hoditi – živ tudi danes. Bog je Bog čudežev!

Jezus Kristus je isti včeraj in danes in jutri in na veke.
Hebrejcem 13,8

Včasih imamo več zaupanja v ‘čudeže’ znanosti in tehnologije, kot pa v moč vstalega Kristusa. Toda nihče me ne more pripeljati do tega, da dvomim v Njegovo moč.

Tolikokrat sem povedal ljudem, da je največjih čudež od vseh, ko Bog zamenja kamnito srce z mesenim srcem.

Ko sem bil mladenič, sem tekel stran od Boga. Bil sem zelo zaposlen s tem, da pridem nikamor. Nekega dne, ko sem spet tekal po svojih opravkih, sem bil na svoji poti ustavljen z največjo novico, kar sem jih kdaj slišal v svojem življenju.

Nenadoma je, preko megafona, ulični pridigar in brat Anthony Vigna, zaklical: „Hej grešnik!“

Ustavil sem se. Pomislil sem, „Kdo me tukaj pozna?“

Potem so prišle tiste, življenje spreminjajoče, besede: „Ni ti treba več grešiti!“ Bil sem sedemnajstleten fant, ki je bežal pred Bogom, toda slišal sem besede, ki so prinesle svobodo pred krivdo in pred zvezanostjo z grehom.

Pokleknil sem na pločnik kot grešnik. Prosil sem Kristusa, da mi odpusti, da me očisti, da pride v moje življenje ter da hodi in govori v meni. Povedal sem Jezusu, da sem se obrnil stran od greha.

Ko sem vstal, sem bil očiščen in oproščen. Sedaj sem bil Božji otrok. Kakšen čudež! V trenutku sem prešel iz smrti v življenje.

Bog želi odpreti tvoje slepe oči, te osvoboditi drog, ozdraviti tvoje ranjeno in boleče telo, ozdraviti tvoj zakon in te osvoboditi krive in depresije. Toda ne more v polnosti sprostiti svoje čudeže-delujoče moči skozi tvoje telo, dokler nima tvojega srca.

Lahko mu predaš svoje srce prav v tem trenutku, ko moliš to preprosto molitev:

Gospod Jezus, priznam, da sem grešnik in da potrebujem Odrešenika. Sprejmem zase, kar se je zgodilo na Kalvariji, ko je Jezus prevzel nase mojo krivdo za grehe. Jezus, pridi v moje življenje in me naredi za sebe. Molim, da sem na novo rojen in na novo narejen po Tvojem Svetem Duhu. Zahvaljujem se Ti za to. Amen.

Pojdi in nekomu povej, kaj si naredil. Prejel si dar odrešenja. Si novorojen. Prejel si največji čudež od vseh!

30
Čudeži Jezusa Kristusa

Jezus je začel svoje javno delovanje s službo znamenj in čudežev. Vse stvari glede njegovega življenja je vključevalo čudeže: Njegovo spočetje, rojstvo, življenje, modrost in učenja, delovanje, smrt, vstajenje, prikazovanje in vnebohod – vse to so bile neverjetne stvari, ki jih ni bilo mogoče zanikati.

Mnogi pravijo, da so bili čudeži samo v času stare in nove zaveze, vendar to ni res. Jezus Kristus še ravno tako dela čudeže danes, kot jih je nekoč; in danes ljudje rabijo bolj kot kdajkoli prej Njegov čudežni dotik.

Poklicani smo, da hodimo kot so prvi kristjani hodili v Novi zavezi biblije. Da služimo potrebam ljudem danes. Jezusu moramo dopustiti, da prebiva v nas, v Svoji moči in nas vodi s svojo osebno prisotnostjo.

Ko se ljudje odzovejo na Božjo besedo z drzno vero, vero, ki proizvede čudeže, potem pridejo množice od daleč naokoli, željne, da vidijo prikaz Kristusove čudežne moči.

Jezus je vedno pritegnil množice s Svojimi čudeži takrat, kot jih tudi danes, kjerkoli do čudeži narejeni v Njegovem imenu. On je isti včeraj, danes in na veke.

Če oznanjamo Božjo besedo, kot jo je oznanjala prva cerkev, bomo dobili iste rezultate, kot so jih oni: čudeži in ozdravljenja. Ni pomembno, kje smo ali kdo smo. Če želimo dobiti rezultate, kot so v bibliji, moramo oznanjati, kot je zapisano v bibliji: da so čudeži del današnje službe Jezusa Kristusa.

Odprite Sveto pismo in preberite naslednje odlomke

1. Spremenitev vode v vino (Janez 2,1-11)

2. Uradnikov sin ozdravljen (Janez 4,46-54)

3. Množica rib (Luka 5,4-9)

4. Jezus ozdravi obsedenega (Marko 1,23-28)

5. Ozdravljenje Petrove tašče (Marko 1,29-31)

6. Ozdravljenje gobavega (Matej 8,2-4)

7. Jezus ozdravi hromega (Marko 2,2-12)

8. Ozdravljenje ob kopeli Bethesde (Janez 5,2-9)

9. Ozdravljenje hrome roke Matej (12,9-13)

10. Jezus ozdravi množico ob Galileji (Marko 3,7-12)

11. Ozdravljenje stotnikovega služabnika (Luka 7,2-10)

12. Jezus obudi vdovinega sina Luka (7,12-16)

13. Ozdravljenje gluhonemega, ki je bil demonsko obseden (Matej 12,22)

14. Pomiritev viharja (Matej 8,24-27)

15. Ozdravljenje demonsko obsedenega človeka iz Genezareta (Marko 5,1-20)

16. Ozdravljenje ženske, ki je 12 let krvavela (Luka 8,43-48)

17. Obujenje Jairove hčerke (Matej 9,18-26))

18. Ozdravljenje dveh slepih in nemega človeka (Matej 9,27-34)

19. Jezus nahrani 5000 mož (Janez 6,5-14)

20. Hoja po vodi (Marko 6,45-52)

21. Jezus naredi veliko čudežev (Matej 14,34-36)

22. Ozdravljenje Sirofeničankine hčerke (Matej 15,22-28)

23. Ozdravljenje gluhonemega (Marko 7,32-37)

24. Jezus stori veliko čudežev (Matej 15,29-31)

25. Jezus nahrani 4000 ljudi (Marko 8,1-9)

26. Ozdravljenje slepega v Betsajdi (Marko 8,22-26)

27. Jezusova spremenitev na gori (Luka 9,28-36)

28. Ozdravljenje demonsko obsedenega sina (Matej 17,14-21)

29. Ozdravljenje desetih gobavcev (Luka 17,11-19)

30. Ozdravljenje slepega Janez 9,1-41)

31. Obuditev Lazarja od mrtvih (Janez 11,1-46)

32. Ozdravljenje sključene ženske (Luka 13,10-17)

33. Ozdravljenje moškega, ki mu je zastajala voda v telesu (Luka 14,1-6)

34. Ozdravljenje dveh slepih mož (Matej 20,29-34)

35. Prekletstvo izrečeno nad figo (Marko 11,12-14

36. Ozdravljenje v templju (Matej 21,14)

37. Ozdravljenje služabnikovega ušesa (Luka 22,50-51)

38. Velik ulov rib (Janez 21,6)

O avtorju

R.W. Schambach je bil odločen, močan v Svetem Duhu in pridigar prebujenja. 40 let je imel evangelizacijska srečanja v vsakem večjem mestu ZDA in v mnogih državah po celem svetu.

Njegova srečanja so si obiskovalci zapomnili globokem in navdušenem slavljenju, pričevanjih, ki so dvigovale vero in pridigah, ki so izzvale k spremembi. Njegovo odločen stil podajanja pridig in preprosto biblična sporočila so ga priljubila tisočim ljudem, ki so v njegovih sporočilih našli navdih, spodbudo, ohrabritev in osvobojenje.

Zaščitni znak Schambachove službe je bil ogromen evangelizacijsk šotor, ki je služil v mnogih mestnih in regijskih evangelizacijskih pohodih. Velika kakor nogometno igrišče, je platnena katedrala privabila mnoge, ki se sicer nikoli ne bi odpravili na klasično cerkveno srečanje. Schambacj se je sicer posluževal tudi velikih avditorijev in javnih dvoran za srečanja v nekaterih krajih.

R.W. Je bil tudi reden gost na Trinity Broadcasting Network s Paulom in Jan Crouch, imel pa je tudi svojo lastni tedensko televizijsko oddajo. Njegov radio program „Power Today“ (Moč danes, op. p.) se je dnevno predvajala v ZDA in 120 državah po svetu.

Čeprav je diplomiral na verski univerzi in je imel podeljene številne nazive in priznanja, je bil vedno znan preprosto po nazivu „brat Schambach“ vsem tistim, ki jim je služil. Brat Schambach je imel veliko usmiljenje in sočustvovanje za ljudi, pogosto je molil za stotine ljudi posamično, eden za drugim, potem ko se je srečanje že zaključilo.

Zadnja stran

R.W. Schambach – Čudeži
User Rating: 4.3 (1 votes)