Branko Dežman: Našel sem Boga na koncu sveta

Branko Dežman: Našel sem Boga na koncu sveta
Rojen in krščen sem bil v katoliški družini. Ko mi je pri sedemnajstih umrla babica, sem prenehal hoditi v cerkev. V šoli so nas učili, da Boga ni. V svojem srcu pa sem bil ves čas namenjen ugotoviti ali Bog obstaja ali ne. Po služenju vojaškega roka sem z željo po raziskovanju prepotoval mnoge dežele sveta. Na teh potovanjih sem vedno bolj opažal, da je bila nad menoj neka nevidna roka, ki me je vodila in me varovala in mi očitno pomagala iz raznih težav. Vse bolj sem postajal prepričan, da Bog je.

Zaradi vpliva okolice sem ga začel iskati v vzhodnjaških religijah in sem začel brati razne vzhodnjaške modrosti. Bolj ko sem bral, bolj so se mi porajala razna življenska vprašanja. Leta in leta sem jih nosil v srcu in mi jih nihče ni znal odgovoriti. Ker sem bral razne stvari iz različnih religij, sem postal nekoliko razdvojen in zmeden. Nisem znal najti tiste prave poti in nisem bil zadovoljen s svojo duhovnostjo. Zelo sem si želel, da bi našel pravo pot in se rešil takšnega duhovnega stanja.

Leta 1984 sem si ogledal lepote Sri Lanke in več naravnih parkov v Indiji (to ni bilo duhovno potovanje). Potovanje naj bi zaključil v Bombayu od koder sem imel polet domov.  Dva dni prej sem bil še v New Delhiju. Z zadnjimi dolarji sem hotel kupiti železniško vozovnico (kakšen dan vožnje). Toda kakšna smola, vsi vlaki so bili zasedeni za tri tedne. »Obtičal sem! Kaj pa sedaj? Le kako naj v dveh dneh pridem v Bombay?« Denarja za letalo nisem imel. Šokiran sem sedel pred železniško postajo in razmišljal kaj naj storim. Edina rešitev je bila, da bi šel na ambasado, da bi mi posodili denar za letalo. To bi bile zelo drage usluge.

Ravno takrat pa mi je Bog poslal na pomoč nekoga, po videzu Indijca, ki se je zavzel zame. Morda mi bo Bog nekega dne razodel, da je bila to angelska pomoč (Hebrejcem 13:2). Ta mož (kot bi mi bral misli) mi je povedal kaj me teži in mi je ponudil pomoč. Peljal me je uro in pol daleč na drugo stran New Delhija, kjer je bila mala pisarna in so prodajali železniške vozovnice za privilegirane ljudi. Vsak vlak je imel nekaj sedežev rezerviranih za indijsko »smetano« iz višjih kast. Mož je posredoval in sem dobil najcenejšo vozovnico, da sem lahko potoval še isti dan.

Pozneje sem moral prodati še nekaj filmov. V Bombayu se je tudi nekdo drug žrtvoval zame in me sredi noči rešil iz nevarnih okoliščin in mi pomagal najti poceni prenočišče. Z očitno Božjo pomočjo sem se srečno vrnil domov in še pravi čas odšel spet v službo. Od takrat naprej sem neomajno verjel v obstoj Boga in sem imel željo po tem, da se mi še bolj razodane.

Leta 1986, potem ko sem ob stresni službi in nadurah dokončal študij v Zagrebu, sem dobil še bolj stresno in odgovorno delo. Služba je bila pretežka in nisem več zmogel, ker mi je bilo zdravje zaradi stresa že tudi močno načeto. Zato sem se odločil vse skupaj pustiti in oditi v svet, da bi si okrepil zdravje in iskat Boga, ljubezni in lažjega zaslužka. Ker rad berem sem četrtino nahrbtnika napolnil s knjigami raznih vzhodnjaških modrosti. Ko sem jih kupoval, mi je nekaj močno govorilo v srcu zakaj končno ne vzamem v roke tudi nekaj iz naše kulture, nekaj nam poznanega – to je Biblijo. Odzval sem se notranjemu glasu in sem jo kupil, pa še čisto poceni je bila.

Z veliko truda sem uredil komunistične vize za Rusijo, Mongolijo in Kitajsko. Konec decembra 1996 sem bil prisiljen z visoko vročino 39°C (ker sem bil vezan na datume vlakov in viz) odpotovati na dolgo pot preko Sovjetske zveze in Mongolije na Kitajsko. V Budimpešti mi je Bog pripeljal na pot bolniško sestro, ki mi je priskrbela vrečko tablet in sem zelo hitro okreval. Ob devet dnevni čudoviti vožnji z vlakom, ko je bilo v Sibiriji -50°C sem prvič v življenju prebral večino Svetega Pisma. Nekatere zgodbe so se me globoko dotaknile in sprožile v meni nova razmišljanja.

Na Kitajskem sem si hotel privošiti dva meseca oddiha in raziskovanja dežele. Toda notranji glas mi je v srcu močno govoril in me silil naj grem čimprej naprej proti Avstraliji. Temu se sploh nisem mogel upreti in sem nekako proti svoji volji odšel naprej v Hong Kong in na Filipine. Tudi na Filipinih sem hotel vsaj en mesec uživati bele tropske plaže in otoke pa me je v srcu spet gnal isti občutek in mi govoril naj grem čimprej naprej v Avstralijo. Po enem tednu sem se odzval notranjemu glasu in proti svoji volji sedel na letalo. (V srcu pa sem sklenil, da se bom nekega dne še enkrat vrnil na oddih na Filipine.) V Avstraliji sem imel nekaj prijateljev in poznanih. Pomagali so mi dobiti delo »na črno« v sadovnjakih. S kolegom sva obirala jabolka in hruške.

Prihranjenega denarja nisem imel prav veliko. Sezono obiranja sadja sem ravno še ujel. Zaslužil sem za nekaj mesecev življenja v tujini. Kmalu sem ugotovil, da če ne bi poslušal tistega notranjega glasu na Kitajskem in na Filipinih, bi bil ob ta zaslužek. Zašel bi v denarne težave in bi se moral vrniti domov.

Z novim zaslužkom, ko se mi je iztekla šestmesečna viza, sem odpotoval v izredno, kot Švica, drago Papuo Novo Gvinejo. V tej deželi pa me je Bog začel intenzivno spreobračati in tudi učiti. Pot po »predzgodovinski deželi« je bila izredno naporna in nevarna. Ponekod je bil kanibalizem uradno prisoten še do leta 1975, čeprav je možen še danes. Tudi danes so krvna maščevanja, plemenske vojne z loki, puščicami in sulicami nekaj povsem običajnega. Večkrat sem obiskal vasi, ki so bile v vojni in poslušal koliko mož je bilo ubitih in koliko hiš požganih in oropanih. Nekajkrat sem bil kamnan, okraden in v strahu pred napadi.

Prenočeval sem pri vaščanih v kolibah is blata in slame na tleh, velikokrat pa tudi pri misijonarjih. Pri njih sem začel spoznavati krščanstvo. V neki vasi Ialibu v gorski provinci mi je nek lokalni misijonar dal manjšo Biblijo v starem angleškem jeziku (King James), ki je nisem povsem razumel. Vera tega moža se me je zelo dotaknila. Ker sem že imel 28 kg najbolj nujne prtljage, vključno s hrano in vodo, mi je bil vsak tovor odveč. Zato sem po nekaj dneh Biblijo dal neki kristjanki Jennie, kjer sem nekaj dni prenočeval.

Jennie je živela v kraju Tari, kjer sta bili dve bližnji vasi v vojnem stanju. Povedala mi je, da je vojna izbruhnila zaradi maščevanja. Zaradi pijače in hazarderstva je nekdo v pretepu nekoga tako udaril, da je pozneje umrl. Bilo je zelo napeto in smo se bali, da bodo vaščani iz nasprotne vasi prišli požgat njeno hišo. V hiši je skrivala loke in večje število puščic za svoje sovaščane.

Peljala me je v preprosto cerkev, verjetno baptistično. Sto ljudi ali več je z veliko gorečnostjo pelo in slavilo Boga. Božja slava je tako močno napolnila prostor, da sem komaj obstal na nogah. »Ooohhh,« sem si rekel, »zdaj pa vem, da je Bog prisoten tudi v krščanski cerkvi.« (Takrat sem zaradi vpliva knjig mislil, da bom Boga najverjetneje našel nekje v Tibetu. Mislil sem tudi da je Bog isti za vsa verstva.) Moje mišljenje se je začelo spreminjati. Ves začuden sem šel ven iz cerkve.

Popoldan so imeli na sporedu krst v reki, ki se je nahajala sredi vojnega področja. Z Jennie in ostalimi sem korakal proti reki. Srečali smo kolono kot sršenov razdraženih vojščakov, polnih sovraštva in tudi strahu. Šli so izzivat nasprotnike. Bilo je zelo napeto.

Tudi mi smo se bali, vendar smo nekako zaupali Bogu, da se bo vse dobro izteklo. Ob reki smo zapeli nekaj pesmi in se sprostili in spet postali veseli. S potopitvijo v vodi so krstili moža zrelih let. Zame je bil to spet velik dogodek, ki se mi je globoko vtisnil v srce. Ko je mož prišel iz vode (tam so zelo trdi možje), se je zjokal kot otrok. Povedal je kako je, največkrat pijan, pretepal ženo in otroke. Kar je žena pridelala na vrtovih in prodala na vaškem trgu, on pa ji je pobral ves denar in ga zapil ali zapravil s hazardom. Javno je izpovedal svoje grehe, prosil Boga odpuščanja in se zaobljubil, da od tega dne naprej kaj takšnega ne bo več počel. Očitno se ga je Božji Duh dotaknil, saj mu je obraz žarel kot angelu. V meni se je marsikaj začelo spreminjati.

Ko sem se odpravljal naprej in se poslavljal od Jennie, sem še izvedel, da je v vaški bitki umrlo sedem mož. Iz maščevanja so nekatere brutalno razsekali in jih razmetali naokrog po travniku. Sovraštvo in krvna maščevanja se prenašajo iz generacije v generacijo. Odpuščanja ne poznajo.

Iz Tarija sem se odpravil proti reki Sepik, ki je po količini vode ena največjih na svetu. To je za popotnike in antropologe zelo zanimivo področje. Uradno je bil kanibalizem tam še do leta 1975.

Z vladnim terenskim vozilom sem se odpravil po izredno slabem kolovozu do zadnje odročne vasi Lake Kopiago. Tam sem najel vodiča – nosača za štiridnevno pot po strmih gorah in globokih dolinah poraslih z džunglo. Že po treh urah se mi je vodič uprl in se vrnil v vas. Pot je bila zelo spolzka in sem jo večkrat zgrešil zaradi poraslosti. Večkrat sem padal z 28kg nahrbtnikom in se s težavo spet pobral na noge. Nekoč, ko me je zajela noč preden sem uspel priti do vasi, sem ves izčrpan v dežju legel kar pod deblo ob poti in sem imel vsaj za silo občutek varnosti. Zmogel sem to štiridnevno pot in uspel priti do cilja. Zavedam se, da me je Bog vodil in varoval ob raznih nevarnostih. Slišal sem zgodbe kako je več ljudi izginilo na tej poti, ker so se najbrž izgubili v neprehodni džungli.

V Oksampinu sem našel misijonarsko letalo, ki je oskrbovalo misijonarske postaje z zelenjavo in sem z njim poletel do gornjega toka reke Sepik v vas Korogo. Tam sem naletel na misijonarsko postajo, kjer so ameriški jezikoslovci prevajali Sveto pismo v lokalni jezik. Papua Nova Gvineja ima zaradi svoje goratosti in neprehodnosti zaradi džungle kar 700 različnih jezikov. Prevajalci imajo veliko dela.

Američani so lepo poskrbeli zame. Lokalni fantje so mi pomagali najti ustrezen kanu-drevak, čoln, ki ga možje tešejo iz drevesnega debla več kot en mesec. Pred menoj je bilo štirinajstdnevno veslanje po ogromni vijugasti reki do najbližje cestne povezave in obenem raziskovanje lokalnih običajev in kulture v vaseh ob njej.

Imel sem nekaj izkušenj z veslanjem, toda že prvi dan, ko sem iz vasi prispel po manjši reki do sotočja z reko Sepik, me je za nepreglednim ovinkom presenetil nekaj deset metrov dolg naravni jez iz naplavljenih dreves. Po obilnem deževju me je narasla, kot kava rjava voda zabila med veje dreves. Čoln se je navpično potopil, jaz pa z njim. V obupni borbi za življenje, ko me je voda vlekla navzdol in me hotela pogoltniti, sem vpil na pomoč, čeprav sem vedel, da v tej samoti daleč naokrog ni bilo nikogar. Skoraj eno uro veslanja je bilo do vasi. Med klicanjem pa mi je jasen in glasen Božji glas rekel: »Zakaj si dal Biblijo proč?« Oziral sem se naokrog kdo mi je to rekel. Nikogar ni bilo in sem vedel, da mi je govoril Bog. V srcu se mi je nekaj premaknilo. Začutil sem veliko spremembo. To je bil trenutek, ko sem v srcu postal kristjan, čeprav sem pravo spreobrnenje doživel šele naslednje leto.

Čoln je bil potopljen navpično. Zaradi pritiska vode je bil nepremičen in kot pribit ob naravni jez. Voda mi je odnesla veslo in nekatere stvari. Večino stvari sem rešil, ker sem imel nahrbtnik privezan na čoln. Do skrajnosti sem se skoraj tri ure boril, da sem po en centimeter sem in tja počasi vlekel težak čoln navpično iz vode. Bil sem še vedno v smrtni nevarnosti. Naravni jez na katerem sem stal sredi Sepika je škripal in nihal dva metra sem ter tja in bi ga lahko vsak trenutek odneslo. Zanesljivo bi utonil. Vesla nisem imel in se nisem mogel rešiti. Če bi odrinil na čolnu brez njega bi tudi utonil. Tako sem se počutil kot brodolomec na »samotnem otoku s tremi palmami«, ki čaka kdaj bo kakšna ladja priplula mimo. Ni bilo druge izbire kot da sem čakal na pomoč. Po nekaj urah mučnega čakanja in strahu sem jo dočakal. Nek mož z redkim motornim kanujem-drevakom me je opazil, ko sem mahal. Mojega vpitja zaradi hrupa vode ni mogel slišati. Ko me je reševal, je ogrožal tudi sebe. Še nikomur v življenju nisem bil tako hvaležen, saj mi je rešil življenje. S čolnom me je privlekel nazaj v vas.

Dva dni sem pral in sušil stvari. V kosteh sem imel smrtni strah. Naslednje misijonarsko letalo naj bi priletelo šele čez tri tedne. Ker bi mi potekla viza, sem bil prisiljen na ponovni poskus s čolnom. Vaški fantje so se tokrat bolj zavzeli zame. Na natančnem zemljevidu, ki sem ga imel, so mi pokazali nevarna mesta in mi povedali kje naj se jim izognem, tako da veslam po drugi strani en kilometer široke reke. Poleg tega pa so me pospremili mimo mesta kjer sem imel brodolom. Tudi drugič je bilo zelo nevarno, vendar sem zmogel.

Ko pa sem bil končno sredi odprte reke Sepik, sem izredno užival to dvotedensko »avanturo«. Pot ni bila brez nevarnosti, saj mi je vrenje vode večkrat zalivalo čoln. Ogromni vrtinci so me včasih zavrteli naokrog in sem se bal, da me bodo pogoltnili s čolnom vred. Včasih sem s skrajnimi silami ušel vrtinčenju. Krokodile pa so skoraj povsem iztrebili…

Srečeval sem po dve ali tri vasi na dan. Kjer sem se ustavil, sem raziskoval njihove navade in običaje. Pisal sem članke za Nedeljski Dnevnik. Nekatere vasi so bile že pokristjanjene, v mnogih pa so vladala poganska verovanja z močno prisotnostjo in čaščenjem demonov. Ogledoval sem si njihove skrivnostne hiše duhov v katerih so ponekod še hranili lobanje iz časa kanibalizma in umetniške izdelke. Maske in kipci so ponazarjali demone. Vse je bilo tako mračno.

Prebiral sem antropološke knjige o teh ljudeh in njihovih verovanjih, pa tudi sami so mi pripovedovali zgodbe kako si z magijo in čarovništvom povzročajo nesreče, bolezni in skrivnostne smrti. Vsi so živeli v strahu, nezaupanju, sovraštvu in maščevanju. Laži in prevare so normalen del njihovega življenja. Nekajkrat so me tudi okradli.

Podobno kot sem pred leti v New Delhiju spoznal, da Bog zanesljivo obstaja, sem v eni od teh vasi doživel preblisk, da očitno tudi hudič obstaja, ko sem videl njegova tako očitna dela v teh krajih. Ko sem razmišljal, sem začel dojemati tudi hudičeva dela v zahodnem svetu. Postalo me je strah. Mučno je bilo in s strahom sem pisal članke o teh ljudeh. Včasih sem komaj čakal, da sem zapustil nekatere od teh vasi. Sploh pa mi je zelo odleglo, ko sem priveslal do ceste in zapustil območje Sepika in vso tisto duhovno temo. V kakšnih suženjskih sponah in strahu so demoni vladali tem ljudem. Za vse pomembne odločitve so se morali starešine vasi posvetovati z duhovi in so delali po njihovih navodilih.

V redkih pokristjanjenih vaseh pa sem se počutil bolj varnega. Ljudje so bili bolj veseli, sproščeni in brez strahu in sovraštva. Tam se nisem bal za svoje stvari. Narava je bila zelo lepa in vedno sem bil obdan z množico razposajenih otrok. Samo veslanje po Sepiku pa mi je bilo eno najlepših doživetij v življenju. Kjer sem naletel na kristjane, sem se jim večkrat pridružil pri duhovnih srečanjih, največkrat kar v senci dreves. Z njimi sem pel krščanske pesmi in slavil Boga. Nekaj pesmi sem se tudi naučil.

Ne vem točno kje in kdaj, ker sem si večkrat ogledoval hiše duhov in razne demonsko navdihnjene spominke, ki so jih prodajali, toda nekega dne sem ugotovil, da me je začel mučiti zli duh strahu. To sem začel razumeti šele, ko sem postal ponovno rojen kristjan. Takrat pa sem vedel le, da je bilo nekaj hudo narobe z mano, saj prej v življenju česa podobnega še nisem doživljal. Redno, približno enkrat na teden sem imel hude napade strahu. Prebledel sem in hladen pot mi je prišel na čelo. To se je dogajalo dva ali tri mesece. Bal sem se teme, samote in gozda. Tudi ko sem se vrnil nazaj v Avstralijo, kjer je bilo varno, se je to še dogajalo.

Neke noči, ko sem bil v varnem družinskem okolju pri očetovem kolegu v Sydneyu, sem okrog enih spet doživel verjetno najhujšo agonijo strahu do takrat. Spet sem ves prebledel in tisti hladni smrtni pot mi je prišel na čelo. Sredi hudega trpljenja, ko sem nemočen razmišljal kako bi se tega rešil, se je zgodilo nekaj neverjetnega. Nenadoma se me je dotaknila kot pero nežna topla roka in me je pobožala od glave navzdol po vratu in hrbtenici. Skrajen strah se je v trenutku spremenil v neko veliko nadnaravno radost, kakršne še nikoli nisem doživel. Počutil sem se svobodnega, podobno kot metulj, ki se je pravkar izvalil iz bube. Od tistega trenutka me ni bilo več strah in sem lahko sam ponoči hodil po gozdu. Vedel sem, da me je osvobodila Božja roka.

Kot mnogi, sem še vedno mislil, da je v vseh religijah in filozofijah prisoten isti Bog. Zato sem v Sydneyu, ko sem prebral plakat, odšel v šolo joge in meditacije. Nekajkrat sem bil tam in sem bil razočaran. Odbilo me je vse kar sem tam poslušal. Že takrat sem imel tak občutek, danes bi pa temu sploh rekel, da slepec vodi slepega in oba padeta v jamo (Matej 15:14)

 

Takoj ko sem se vrnil iz Papue Nove Gvineje v Avstralijo, sem se srečal z znanim popotnikom in borcem za Nube in ostala afriška ljudstva Tomom Križnarjem (že prej sva skupaj obirala sadje). Na severu Queenslanda sva bila v neki komuni sredi čudovitega evkaliptusovega gozda ob krasnem potoku, kjer so se večkrat pasli divji konji. Sončni zahodi so sijali v vijolični barvi. Tam mi je Bog pripravil doživetja, ki so pozneje vplivala na mojo usodo v Novi Zelandiji.

V bližini posvetne komune raznih svobodomiselnih ljudi je bila krščanska komuna. Tudi njih sva obiskala in smo se spoprijateljili. Nekajkrat sva bila tam in so naju bogato pogostili, midva pa sva jim pokazala popotniške diapozitive. Govorili so nama o njihovem duhovno močnem vodji (ki je bil odsoten) in o nekaterih duhovnih izkušnjah. Uživala sva ob pogledu na zelene sadovnjake in vrtove sredi sušne pokrajine. Tomo mi je predlagal naj se kar tam oženim in ostanem pri njih. »Saj si kristjan,« mi je rekel. Tega si nisem upal zanikati, toda v srcu sem čutil, da to ni bil kraj zame.

V Avstraliji sem bil ponovno šest mesecev, kjer sem pridno delal in dobro zaslužil. Po izteku vize pa sem se 1. maja 1988 odpravil naprej v Novo Zelandijo, kjer se je začenjalo zimsko vreme. Štopal sem po Južnem otoku in šotoril včasih tudi pri -10°C. Ob glavni cesti sem preganjal dolgočasje z branjem knjig, saj so zaradi redke naseljenosti peljali mimo le trije avtomobili na uro. Vedno pa mi je kdo ustavil. V dveh mesecih sem si ogledal velik del otoka.

Neko soboto pa sem se iz Christchurcha, prestolnice Južnega otoka, podal proti Severnem otoku. Nekdo me je odložil v vasi Waipara in naprej nikakor nisem mogel dobiti prevoza. »Naj se zgodi karkoli, samo da ne bom več stal tukaj ob cesti,« sem si rekel ves nestrpen. Kmalu mi je ustavil nekdo z VW kombijem. Imel je nemški naglas. Dal mi je krščanske knjižice in mi rekel, da me ne more peljati daleč, vendar pa da me lahko povabi v njihovo krščansko skupnost. Takoj se mi je pojavila v mislih komuna iz Avstralije, kjer sva se s Križnarjem dobro imela in dobro jedla. Odzval sem se, češ: »Odpočil se bom in najedel, jutri pa grem naprej.« (Po izteku vize sem imel namen potovati naprej na otočje Fidži, toda Bog je imel z menoj drugačne načrte.)

Pripeljala sva se do te podeželske krščanske skupnosti. Na velikem posestvu je čreda konj prosto tekala naokrog. Imeli so trop ovc, koze, gosi, več kot sto različnih eksotičnih ptic, pisane pave, akvarije z ribami in druge zanimivosti, namenjene mnogim obiskovalcem ki so jim vodiči ob ogledovanju tudi govorili o Jezusu. Beli zidovi, stavbe, zeleni vrtovi, ribniki in vsa okolica me je zelo spominjala na Jeruzalem in Sveto deželo. Vse je bilo grajeno tem v stilu.

Kar nekakšen mir me je prevzel, ko sem vstopil skozi vhodna vrata. Na prost sobotni dan je bilo precej članov skupnosti na posestvu in so pokazali veliko zanimanja za »avto-štoparja« iz Evrope. Kmalu smo se začeli pogovarjati o duhovnih stvareh in ugotovil sem, kako dobro so poznali Sveto pismo. Imeli so mnogo duhovnih izkušenj. V osmih letih branja vzhodnjaških modrosti iz raznih vetrov in religij so me nekatere stvari begale in porodilo se mi je mnogo življenskih vprašanj, na katere mi ni znal nihče odgovoriti, niti nisem zasledil odgovorov nanje v nobeni knjigi. Potem, ko sem gostitelje nekaj časa poslušal, sem jih izzval: »Če ste tako duhovno podkovani in če so vsi odgovori v Svetem pismu, potem mi boste morali znati odgovoriti na moja vprašanja, ki mi jih že leta nihče ni znal odgovoriti.« Potem sem jim zastavil dvajset ali trideset vprašanj. Na drugega za drugim so mi odgovarjali in pogovarjali smo se o njih. Ko mi jih je zmanjkalo, sem ugotovil, da so mi odgovorili prav na vsa vprašanja in to še veliko bolje kot sem pričakoval. Zaprepaden sem bil. Zdi se mi, da so se mi kar kolena šibila od navdušenja. Kaj takega se mi v življenju še ni zgodilo. Čutil sem, da je bilo to mesto in ti ljudje nekaj posebnega. Imeli so resnico in modrost, ki sem jo toliko let iskal. Končno sem našel kar sem iskal. (Danes se primerjam z biblijsko zgodbo o kraljici iz Sabe, ki je prišla kralja Salomona skušat z raznimi vprašanji. Podobno kot jaz, je tudi ona ostrmela, ko ji je Solomon odgovoril prav na vsa vprašanja – 1Knjiga kraljev 10:3.)

Potem so mi razložili vse o odrešenju, da je Jezus umrl na križu in prelil kri za očiščenje mojih grehov. Boga naj bi prosil za odpuščanje grehov in se jih izpokoril in zaživel čisto življenje. Prosil naj bi Jezusa naj vstopi v moje srce in se Mu podredil in živel po Njegovi volji, po spreobrnjenju pa bi prejel Svetega Duha. V molitvi sem vse to storil. Potem pa, ko so me želeli krstiti v vodi, sem se uprl, češ da sem že bil krščen kot dojenček. Razložili so mi, da je Janez Krstnik krstil Jezusa pri tridesetih in da tudi Jezus in apostoli niso krščevali dojenčkov. To naj bi bila osebna odločitev, da želiš vstopiti v Božje kraljestvo in služiti Bogu. Dojenček tega še ne razume in ne more sprejemati takšnih odločitev. Strinjal sem se s tem. Rekel sem si: »Saj nimam kaj izgubiti, in sem se dal krstiti še isti dan 25. junija 1988 v gosjem bajerju.

Bil je zelo hladen in vetroven zimski dan, blizu ledišča (konec junija tam je začetek zime, podobno kot konec decembra v Evropi). Doživel sem velik šok, ko so me potopili v ledeno vodo in dve minuti nisem mogel priti do sape. Ko sem prišel iz vode pa je leden veter naredil dogodek še bolj nepozaben. (Novozelandci so bolj trdni ljudje kot mi. Takrat so šolarji nosili obvezno uniformo, kratke hlače, tudi sredi stalno vetrovne zime pri minus osmih stopinjah.)

Stari grešni človek v meni je umrl in Bog se mi je začel neverjetno razodevati. Isti večer smo imeli duhovno srečanje. Med slavljenjem sem bil napolnjen s Svetim Duhom s tako močjo, da mi je jemalo sapo in nisem vedel ali naj se zjokam ali pa vriskam. Do skrajnosti sem se zadrževal, da nisem motil srečanja. Pozneje je nekdo začel govoriti v neznanih jezikih, drug pa razlagati. Spet sem ostrmel od začudenja in si rekel: »Poglej, tem ljudem pa kar Bog govori. To govori Bog. Slišim Boga govoriti!« Kar mravljinci so mi šli po hrbtu. Ves sem bil navdušen, da sem končno našel Boga na drugem koncu zemlje. Moji napori in iskanje je bilo poplačano. Vse je bilo novo in nenavadno zame.

V starem VW kombiju so mi začasno uredili ležišče (bila je zima in mraz) in sem bil vesel kot bi bil v hotelu. Bog se mi je veliko večerov razodeval. Biblijske strani so se mi večkrat kar same odpirale. Določeni verzi ali odstavki so kar zaživeli in Bog mi je govoril po njih. Včasih mi je dal verigo verzov na različnih straneh v Stari in Novi zavezi. Roka je vedno odprla pravo stran in tako mi je Bog dal več razodetij in me je učil iz Svetega pisma.

Nek večer sem imel skoraj otipljivo izkušnjo. Kakor da sem z rokami vzel svoje srce in ga na razprtih dlaneh izročil Bogu. Več kot šest mesecev so trajali ti intenzivni »medeni meseci« z Bogom. Odgovoril mi je na mnoge molitve, včasih sem kar vnaprej vedel za kakšne dogodke. Dal mi je tudi vizijo za čas konca v katerem živimo. Dobro pa se tudi spominjam, kako me je očiščeval in mi »obrezoval srce«, kar je bila včasih boleča izkušnja. Prej sem veliko preklinjal. Kar samo mi je prihajalo na jezik. Po krstu pa sem kake tri mesece čutil kot bi mi v umu nekdo utrinjal te kletvice, da niso prihajale na jezik. Po treh mesecih sem bil čist in mi preklinjanje ni več prihajalo na misel. Hvala Bogu. Rabil sem tudi eno leto, da sem razumel iz Svetega pisma, da Bog Abrahama, Izraela, Mojzesa in Jezusa ni isti kot so Buda, Alah, Krišna, kar mnogi trdijo. Prišel bo dan Jezusove vladavine na zemlji, ko bodo vsi ti lažni bogovi skupaj z upornim satanom pregnani z zemlje. Cela zemlja bo spoznala pravega Boga in kralja Jezusa. Takrat sem tudi dokončno pospravil vse okultne in ostale napačne knjige iz svojega življenja.

Slišal sem mnoga pričevanja in videl nadnaravne ozdravitve pa tudi mnoge neverjetne stvari, ki jih je Bog delal v življenjih ljudi. Nekoga so po obrazu opikale čebele in je imel zabuhel obraz. Bil je v nevarnosti, da bi se zadušil. Bog ga je ozdravil pred mojimi očmi. Oteklina je izginila v desetih minutah. Nek desetletni otrok je bil v delavnici, kjer ne bi smel biti. Z verige se je snelo težko tovornjakovo platišče (kolo brez pnevmatike) in mu zdrobilo stopalo. Ko sem prišel zraven, sem videl nogo, ki je bila temno-modra in sem razmišljal koliko mesecev bo v mavcu. Toda Bog ga je ozdravil še isti dan. Kaj takega nisem videl niti pozneje. Naslednji dan se je fant podil s kolesom kot da se mu ni nič zgodilo. Nek drug otrok je potegnil vrelo vodo s štedilnika in na nogi je imel ogromen mehur zaradi opeklin. Oče in ded sta takoj molila zanj. V pol ure je mehur izginil tako popolno, da niso mogli ugotoviti kje je sploh bil. Bog je res vsemogočen. Še mnoge druge čudovite stvari je storil. Ljudi je osvobodil pijače, kajenja, raznih grešnih navad itd.

Po enem tednu bivanja v kombiju mi je Bog položil na srce in mi je govoril: »To je tvoj novi dom, to je tvoj novi dom!« »Ali mi bodo sploh dovolili, da ostanem tukaj?« sem si mislil. Dovolili so mi. Mislil sem, da je Bog s temi besedami načrtoval, da bom ostal tam doživljenjsko. Toda usoda in življenjske okoliščine so mi pokazale, da je po osmih letih želel, da se vrnem nazaj v Slovenijo, kjer me je čakalo delo.

Leta 1992 me je Bog vodil in mi priskrbel denar, da sem lahko obiskal domače kraje. Ko sem se odpravljal na pot, sem v srcu čutil, da me namerava doma uporabiti in da bom ustanovil krščansko skupino. Spotoma sem se ustavil še v Sveti deželi, v Izraelu. V Jerihi sem srečal krščansko sestro Liso iz ZDA. Ko sva se bolj spoznala, me je začela spodbujati naj doma ustanovim skupino, čeprav ji prej nisem nič govoril o tem, da mi je Bog prav to položil na srce. Vsekakor mi je srce poskočilo in vedel sem, da mi je Bog skozi njene besede dal potrditev in me spodbujal, da bom doma širil evangelij.

Ko sem prišel domov, se mi je najprej nekoliko sesula vera, saj nisem poznal nobenega drugega kristjana. Toda Bog je bil z menoj in me je z nekaj dejanji spet dvignil. Očitno je že prej pripravil teren in sem krstil očeta in nekaj prijateljev. Začela se je nova krščanska skupina. Štiri leta so vztrajali sami, jaz pa sem jim po pošti pošiljal učenja, pridige in krščanske knjige iz Nove Zelandije. Medtem sem začutil Božje vodstvo naj začnemo prevajati in izdajati in širiti krščanske knjižice. Omogočil mi je tudi dostop in učenje na računalniku, finance itd. Kolegica iz skupine zvesto lektorira in tako delo s knjižicami in s skupino teče vse do danes. Medtem smo ustanovili tudi Zavod za izobraževanje Besede življenja. Priključili smo se Mednarodni krščanski skupnosti v Ljubljani (Pastor Steve in Barbara Telzerow). Učimo pa tudi po biblijskem šolskem programu Victory Bible Inštituta iz Tulse v Oklahomi.

Hvala Bogu za vse te izkušnje, ki so me izgradile in da Mu lahko služim. Nek znan pridigar je rekel: »Če je Bog lahko uporabil oslico, da je spregovorila (Numeri 22. poglavje), lahko uporabi vsakogar.« Zato torej vsa slava Bogu za vse to, kar je storil zame in da ne blodim več naokrog kot izgubljena ovca.

Branko Dežman

———————-
Branko Dežman je pastor evangelijske cerkve Zavod Besede Življenja v Kranju.

Za več informacij o skupnosti in kontakt kliknite tukaj
www.VladavinaKraljestva.si/ZavodBesedeŽivljenja

Branko Dežman: Našel sem Boga na koncu sveta
User Rating: 4.8 (2 votes)