Derek Prince – Božje zdravilo za zavrženost

Opis

Derek Prince – Božje zdravilo za zavrženosti

Zavrženost od drugih ljudi je v takšni ali drugačni obliki verjetno večina ljudi, na primer v zgodnjem otroštvu od staršev, sošolcev ali učiteljev ali pa kasneje v življenju od zakonskega partnerja, prijateljev ali nadrejenih. V mnogih prizadetih je povzročila tudi globoke duhovne rane, ki jim preprečujejo polno življenje, ne glede na to, ali se tega zavedajo ali ne. Običajno je prav to korenina zelo pogostih problemov, kot so zloraba droge, alkoholnih pijač in hrane, ohromljenost in zasvojenost v odnosih z ljudmi, depresija, celo samomorilnost. Ta knjiga prinaša dobro novico o zanesljivi poti do popolnega ozdravljenja!

60 strani, 21 x 14 cm, mehka vezava

Kratek vpogled v knjigo

Verjamem, da je najhujša posledica zavrženosti nesposobnost sprejemanja in izražanja ljubezni. Človek, ki ni nikoli izkusil ljubezni, je tudi ne zna posredovati drugim. Sveto pismo to resnico izraža takole:

Mi ljubimo, ker nas je on [Bog] prvi ljubil. (1. Janezovo pismo 4,19)

Božja ljubezen je ta, ki nas spodbudi, da se tudi mi Bogu odzovemo z ljubeznijo. Ljubezen spi zimsko spanje, dokler je nekdo ne prebudi.
Če torej človek ne pozna niti ljubezni Boga niti ljubezni staršev, se nezmožnost izkazovanja ljubezni lahko prenaša iz generacije v generacijo. Na primer, deklica se rodi v družini, kjer ne izkusi ljubezni. Ima rano zavrženosti in zato ljubezni ne zna izražati. Ko odraste in se poroči, postane mati in rodi hčer. Ker pa ji ne zna pokazati ljubezni, se hči znajde v enakih težavah. Ta strašen problem se tako ohranja iz generacije v generacijo.
Ko pomagam takšnim ljudem, pogosto rečem: »Ta stvar se mora nekje končati. Zakaj ne bi dopustili, da se to zgodi zdaj, tako da ne prenesete zavrženosti na naslednjo generacijo? Je mar zavrženost dediščina, ki jo privoščite svojim otrokom?«
Bog je po Ezekielu govoril, da otroci ne bi smeli trpeti zaradi tega, kar so zagrešili njihovi predniki:
Zgodila se mi je GOSPODOVA beseda, rekoč: Kaj vam je, da v Izraelovi deželi uporabljate ta pregovor: »Očetje jedo kislo grozdje, zobje otrok pa so skominasti?« Kakor jaz živim, govori Gospod BOG, ne uporabljajte več tega pregovora v Izraelu! Glejte, vse duše so moje: tako očetova duša kakor sinova duša, moji sta. Duša, ki greši, umre. [… Kdor] živi po mojih zakonih, se drži mojih odlokov in jih v resnici izpolnjuje – tak je pravičen in bo zagotovo živel, govori Gospod BOG.

(Ezekiel 18,9)

Torej, tudi če vam starši nikoli niso izkazali ljubezni, Bog ne želi, da vi ali vaši otroci trpite zaradi njihovih napak. Če sprejmemo, kar je Bog priskrbel za nas, lahko enkrat za vselej uničimo to zlo dediščino.
Poleg nesposobnosti izkazovanja ljubezni pa obstajajo še druge posledice zavrženost. Po mojih opažanjih zavrženost oblikuje tri vrste ljudi: tiste, ki obupajo, tiste, ki vztrajajo, in tiste, ki se uprejo.
Najprej poglejmo človeka, ki obupa. Misli si: »Tega enostavno ne prenesem. Življenje je zame pretežko. Res ne morem ničesar storiti.«
Ob delu s temi ljudmi sem se naučil, da se v njih postopoma oblikujejo vedno bolj negativna čustva ali naravnanosti, in sicer približno takole: zavrženost > osamljenost > samopomilovanje > beda, mizernost > potrtost, depresija > obup ali brezupnost > smrt ali samomor.
Končne posledice so tragične. Seveda se mnogo ljudi zadrži in ne napravi samomora, vendar je takšen logičen izid procesa, ki ga sproži zavrženost. Ali bo človek umrl naravne smrti ali zaradi samomora, je odvisno od njegove čustvenosti. Nekdo, ki se večinoma odziva brezvoljno, bo navsezadnje umrl. Pravzaprav je zavrženost posredi mnogim primerom smrti, ki jih sicer pripisujejo naravnim vzrokom.
Človek, ki stopa po poti smrti, si v sebi želi, da bi umrl. Ste že kdaj pripomnili »Bolje bi bilo, če bi umrl!« ali »Ali ima sploh kakšen smisel živeti?« Zelo nevarno je tako govoriti. To je povabilo duhu smrti.
Bolj agresivni ljudje pa bodo kot temeljito rešitev pogosto izbrali samomor. Tudi ti se morda sprašujejo: »Ali ima sploh kakšen smisel živeti?« Vendar poleg tega dodajo: »Lahko bi vsemu temu naredil konec.«
Agresivnejši človek velikokrat vidi samomor kot način, kako prizadeti tiste, ki so mu zadali bolečino. V sebi premišljuje nekako takole: »Vrnil jim bom. Zdaj bodo oni trpeli tako, kot sem prej jaz!«
Najnovejši podatki o samomorih med mladimi v Združenih državah Amerike so zastrašujoči. Po uradni statistiki je leta 1990 več kot pet tisoč mladih od petega do štiriindvajsetega leta naredilo samomor. Neprepoznana korenina takega dejanja je bila večinoma prav zavrženost. Mladi tega verjetno niso znali izraziti z besedami, toda nekje globoko v sebi so se počutili nezaželene in nepomembne.
Ali morda pri sebi opažate katerega od simptomov, ki sem jih opisal? Če čutite, da izgubljate nadzor nad svojimi odzivi, je povsem verjetno, da se ne bojujete samo s svojimi negativnimi naravnanostmi. Na delu je lahko demonski vpliv, ki to vaše notranje stanje izkorišča.
Ne izločite te možnosti. Ko se spoprimete s svojo težavo, naredite velik korak do zmage nad njo. V šestem poglavju vam bom pokazal, kako moliti zoper tak zli vpliv.

Drugi vzorec osebnosti, ki ga povzroči zavrženost, je človek, ki se ne preda, ampak zgradi nekakšno obrambo. V resnici je to le fasada, nekaj, kar prekrije notranjo agonijo in trpljenje.
Človek, ki si gradi samoobrambo, navadno razvije nekakšno površinsko srečo. Videti je odprt in je verjetno zgovoren, toda v njegovem glasu je čutiti votel, kovinski prizvok. Žena, ki uporablja to fasado, pogosto pretirava z ličenjem. Pretirane so tudi njene pogoste kretnje, njen glas pa je malo glasnejši od prijetnega. Obupno se trudi, da bi bila videti srečna, kot da ni prizadeta, kot da v notranjosti ni nič narobe, kot da je njeno življenje zares popolno. V resnici pa si govori: »Tako zelo sem bila prizadeta, da nikoli več nikomur ne bom dala priložnosti, da bi se to ponovilo. Nikogar ne bom pustila dovolj blizu, da bi me lahko ranil.«
Takšen odziv je pogost tudi pri izdaji, ki sem jo že omenjal. V današnji družbi je na tisoče takih ljudi.

Tretja vrsta človeka postane bojevnik, takšen, ki se bojuje z vsem. Njegovi odzivi na zavrženost se razvijajo približno po naslednjem vrstnem redu: zamera, sovraštvo in končno uporništvo. Sveto pismo pravi, da sta uporništvo in čarovništvo kot dvojčka:
Kajti upor je kakor greh čaranja … (1. Samuelova 15,23)
Greh čarovništva pomeni udeleževanje v okultizmu, ki je iskanje napačnih duhovnih izkušenj. Okultizem vključuje klicanje duhov in komuniciranje z njimi, horoskope, različna vedeževanja, seanse, droge – vse to. Resnično gre za izraz uporništva, za odvračanje od pravega Boga k napačnemu bogu in prelamljanje prve zapovedi »Ne imej drugih bogov poleg mene« (2. Mojzesova 20,3).
Generacija mladih, ki so odraščali v šestdesetih letih, je šla prav po poti zamere, sovraštva, uporništva in končno okultizma. Kot sem že omenil, to ni bilo zato, ker bi bili prikrajšani za materialne stvari. Pravi vzrok je bil, da se niso počutili ljubljene, čeprav je bilo ravno to tisto, kar so si zares želeli.
Zdaj pa raziščimo, kaj je storil Jezus, da bi ozdravil rane zavrženosti.

Vsaka stvar, ki jo Bog zagotavlja v evangeliju, temelji na dejstvu. Iz dejstev pa izhajajo vera in posledično tudi občutki. Evangelij temelji na treh preprostih dejstvih: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je napovedalo Sveto pismo, bil je pokopan in tretji dan je vstal. Prvo pismo Korinčanom 15,3–4 navaja, da so ta dejstva temelj vsega evangelija. To so dejstva.
Vera se teh dejstev polasti. Začne se z dejstvi, ki jih sprejme in v skladu z njimi tudi deluje. Potem, za dejstvi in vero, pridejo še občutki.
Bistvena razlika je, ali vaša vera temelji na dejstvih ali na občutkih. Če temelji na občutkih, boste zelo nedosledni in nestanovitni. Vaši občutki se morda spremenijo, ko se spremenijo okoliščine, toda dejstva vedno ostanejo ista, nespremenljiva. Če želimo napredovati kot kristjani, se moramo naučiti verjeti dejstvom, tudi kadar nas občutki napeljujejo, da bi dvomili o njih.
Da bi lahko sprejeli Božjo oskrbo za zavrženost, moramo najprej usvojiti dve temeljni dejstvi. Prvič, Bog ni priskrbel mnogo različnih pomoči za raznolike potrebe človeštva. Priskrbel je eno vseobsegajočo pomoč, ki pokriva vse potrebe vseh ljudi – Jezusovo žrtveno smrt na križu.
Drugič, to, kar se je zgodilo na križu, je bila izmenjava, ki jo je načrtoval Bog sam. Vse zle posledice naših grehov so padle na Jezusa, da bi mi v zameno dobili dostop do vsega dobrega, kar ga je pridobila Jezusova brezgrešna poslušnost. Sami nismo storili ničesar, da bi si to prislužili. Prav nobenih zaslug ali pravic nimamo, da bi to lahko zahtevali. Zgodilo se je samo zaradi neizmerne Božje ljubezni.
Zato se je nesmiselno bližati Bogu, misleč, da imamo sami kakšno zaslugo ali vrlino. Sami ne moremo ponuditi ničesar, kar bi se dalo primerjati z vrednostjo žrtve, ki jo je Jezus daroval namesto nas. V primerjavi s čistim in svetim Božjim Sinom, ki je plačal kazen za naše grehe, so »vsa naša pravična dela kakor umazana obleka« (Izaija 64,6).

Pri branju naslednjih odlomkov Svetega pisma boste odkrili različne vidike izmenjave, ki se je zgodila na križu:
Kristus pa nas je odkupil od prekletstva postave tako, da je za nas postal prekletstvo. Pisano je namreč: Preklet je vsak, kdor visi na lesu. To se je zgodilo zato, da bi Abrahamov blagoslov prešel v Kristusu Jezusu k poganom in da bi mi po veri prejeli obljubo Duha.

(Galačanom 3,13–14)

Njega, ki ni poznal greha, je zavoljo nas storil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem.

(2. Korinčanom 5,21)

Saj vendar poznate milost našega Gospoda Jezusa Kristusa! Bogat je bil, pa je zaradi vas postal ubog, da bi vi obogateli po njegovem uboštvu.

(2. Korinčanom 8,9)

Gledamo pa njega, ki je bil postavljen malo nižje od angelov, Jezusa, kako je ovenčan s slavo in častjo, ker je pretrpel smrt, da bi po Božji milosti okusil smrt za vsakogar.

(Hebrejcem 2,9)

Ali vidite zamenjavo? Kristus je vzel naš greh, da bi mi lahko imeli njegovo pravičnost. Vzel je naše prekletstvo, da bi mi lahko imeli njegov blagoslov. Vzel je našo revščino, da bi mi lahko imeli njegovo bogastvo. Vzel je našo smrt, da bi mi lahko imeli njegovo življenje. Ali ni to čudovito?
Ta zamenjava ima za nas tudi globlji pomen v povezavi s sramom in z zavrženostjo. Pismo Hebrejcem 12,2 pravi:
Uprimo oči v Jezusa, voditelja in dopolnitelja vere. On je zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola.
Jezus se je dobro zavedal sramote in javnega poniževanja, ki ju bo doživel na križu. Pravzaprav je bil eden glavnih namenov križanja prav osramotitev. Ko je človek gol visel na križu, so ga opazovalci in mimoidoči obmetavali s poniževalnimi pripombami, včasih pa počeli celo tako nesramne stvari, da jih ne bom niti omenjal.
Izaija je v preroški viziji uzrl del Jezusovega trpljenja sedem stoletij prej, preden se je zgodilo:
Svoj hrbet sem nastavljal tistim, ki so me bíli, svoje lice tistim, ki so mi pulili brado. Svojega obraza nisem skrival pred sramotenjem in pljunki.

(Izaija 50,6)

Jezus je za nas voljno pretrpel sramotenje na križu. Kaj nam Bog zdaj ponuja v zamenjavo? Poglejmo spet v Izaijo:
Namesto dvojne sramote in zaničevanja bodo razglašali svoj delež. Zato bodo v svoji deželi podedovali dvojni delež, njihovo veselje bo večno.

(Izaija 61,7)

Besedo »zaničevanje« v tem odlomku lahko prevedemo tudi zadrega ali ponižanje. Namesto sramote, zadrege in ponižanja nam Bog ponuja čast in veselje. Pismo Hebrejcem 2,10 poleg tega piše, da je Bog z Jezusovim trpljenjem in smrtjo »veliko sinov pripeljal v slavo«.
Veselje, čast in slava – vse to nam je ponujeno namesto sramu in ponižanja.
In zdaj smo pri najhujši rani, zavrženosti. Jezus je pretrpel dvojno zavrženost, najprej od ljudi in nato še od Boga. Izaija jasno in slikovito opisuje, kako so Jezusa zavrgli njegovi rojaki:
Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi, mož bolečin in znanec bolezni, kakor tisti, pred katerim si zakrivajo obraz, je bil zaničevan in nismo ga cenili.

(Izaija 53,3)

Toda najhujše za našega Odrešenika je šele sledilo. Zadnji Jezusovi trenutki na križu so opisani v Mateju 27,45–51:
Ob šesti uri se je stemnilo po vsej deželi do devete ure. Okrog devete ure je Jezus zavpil z močnim glasom: »Elí, Elí, lemá sabahtáni?« to je: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«
Ko so nekateri, ki so tam stali, to slišali, so govorili: »Ta kliče Elija.« Brž je stekel eden izmed njih, vzel gobo, jo napojil s kisom, nataknil na trst in mu ponujal piti. Drugi pa so govorili: »Pústi, poglejmo, če ga pride Elija rešit!«
Jezus je spet zakričal z močnim glasom in izročil duha. In glej, zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal. Zemlja se je stresla in skale so se razpočile.
Prvič v zgodovini vesolja se je zgodilo, da je Božji Sin molil in mu Oče ni odgovoril. Bog je odvrnil pogled od svojega Sina in zatisnil ušesa pred njegovim vpitjem. Zakaj? Ker se je Jezus takrat poistovetil z našim grehom. Odnos Boga Očeta do njega se je moral zaradi tega spremeniti v odnos Božje svetosti do našega greha: odklonitev druženja, popolna in brezpogojna zavrženost. Jezus tega ni pretrpel zase, ampak zato, da bi svojo dušo žrtvoval kot daritev za naš greh.
Zelo pomembno se mi zdi dejstvo, da je Jezus v tistem trenutku agonije na križu govoril v aramejščini. Bil sem priča takšnim dogodkom, ko sem obiskoval bolnišnice. Kadar so ljudje pod resničnim pritiskom, strašno bolni ali morda tik pred smrtjo, se pogosto vrnejo k jeziku, ki so se ga v otroštvu najprej naučili. To sem opazil večkrat, prav živo pa se tega spominjam pri svoji prvi ženi Lidiji. Tik preden je izdihnila, je zašepetala Jezusu: »Tak for blodet; tak for blodet,« kar pomeni »Hvala za kri« v danščini, njenem materinem jeziku.
Ta odlomek iz Matejevega evangelija prikazuje zelo jasno sliko Jezusove človeškosti. V najhujši bolečini in agoniji se je njegov um vrnil k jeziku, ki ga je kot otrok govoril doma. Zavpil je v aramejščini.
Pomislite na tisto strašno temo. Pomislite na osamljenost, na občutek popolne zapuščenosti – najprej od ljudi, potem še od Boga. Vi in jaz sva zavrženost morda nekoliko okusila, toda nikoli tako močno. Jezus je čašo zavrženosti izpil z njenimi grenkimi usedlinami vred. Na križu bi moral živeti še vsaj nekaj ur (glejte Marko 15,44) – toda umrl je zaradi strtega srca. Kaj je strlo njegovo srce? Največja zavrženost.
Posledice so bile takojšnje in zelo dramatične: In glej, zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal. (Matej 27,51)
Kaj to pomeni? Preprosto rečeno, da je bila pregrada med Bogom in človekom odstranjena. Človeku se je odprla pot, da pride k Bogu brez sramu, brez krivde, brez strahu. Jezus je vzel našo zavrženost, da bi mi lahko izkusili njegovo sprejetje. To je pomen pretrganega zagrinjala. Zavrženost od Očeta je bila hujša bolečina, kot jo je Jezus lahko prenesel. Toda, hvala Bogu, za nas rezultat tega trpljenja pomeni neposreden dostop do Boga.
Poglejmo zdaj, kako je to Bog uresničil in dokončal naše sprejetje:
Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je v nebesih v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom: pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje, v hvalo veličastva njegove milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem [Jezusu Kristusu].

(Efežanom 1,3–6)

Kakšen je bil že od začetka Božji namen – celo pred stvarjenjem? Da postanemo njegovi otroci, njegovi sinovi in hčere. To je lahko dosegel le z nadomestno smrtjo Jezusa na križu. Ko je Jezus nosil naše grehe in trpel našo zavrženost, je odprl vrata za naše sprejetje. Za tistih nekaj ur je izgubil položaj Božjega Sina, da bi mi lahko pridobili položaj Božjih sinov in hčera.
Zato nam ljudem Bog namenja posebno ljubečo skrb in pozornost. Smo na vrhu seznama stvari, za katere skrbi v vesolju. Bog nas ne odriva v kot z besedami: »Počakaj tam. Zaposlen sem. Zdaj nimam časa zate.« In nikoli nobeden od angelov ne bo rekel: »Ne zganjaj hrupa. Očka spi.«
Bog vsakemu govori: »Vstopi, dobrodošel si! Zanimam se zate. Ljubim te in želim, da si tu. Dolgo sem čakal nate.«
V zgodbi o izgubljenem sinu v Lukovem evangeliju 15,11–32 je naravnanost Božjega srca do nas ponazorjena z očetom, ki je tako hrepenel po vrnitvi svojega sina, da je stal zunaj in opazoval, kdaj se bo vrnil. Nikomur ni bilo treba priti, da bi mu povedal: »Tvoj sin prihaja domov.« Prvi je za to izvedel oče. Božji odnos do nas v Kristusu je kot odnos tistega očeta. Nismo niti zavrženci niti drugorazredni državljani niti sužnji.
Ko se je izgubljeni sin vrnil, je bil pripravljen biti služabnik. Nameraval je reči očetu: »Vzemi me za enega od svojih najemnikov« (Luka 15,19). Toda ko je po vrnitvi priznal svoje grehe, mu je oče segel v besedo in mu tega ni nikoli dovolil reči.
Prav nasprotno, oče je dejal: »Prinesite najboljša oblačila. Dajte čevlje na njegove noge in prstan na njegov prst. Zakoljite pitano tele! Zabavali se bomo.